Tanja Verboten, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, višja kustosinja, je direktorica Muzeja Velenje. Kultura je od majhnih nog pomemben del njenega življenja, in tu, kjer dela zdaj, se počuti kot riba v vodi. Kulturni praznik, ko v muzeju poteka dan odprtih vrat, bo preživela v službi.
Kakšno mesto ima v vašem življenju kultura? Kako jo živite v osebnem življenju?
»V bistvu je kultura res del mojega življenja že od nekdaj, že od otroštva. Na začetku so bile to predvsem knjige, ki so ostale moja strast. Kot otrok sem si želela biti knjižničarka in bi mogoče to tudi študirala, če bi obstajala možnost dvopredmetnega študija, da bi torej vzporedno z etnologijo vzela še bibliotekarstvo. Kot otrok sem hodila v glasbeno šolo in naredila nižjo stopnjo iz klavirja, ves čas sem pela v pevskih zborih v glasbeni šoli, kasneje pri gimnazijskem pevskem zboru, v zadnjih letih celo pri akademskem pevskem zboru. Plesala sem izrazni ples, jazz balet, v srednji šoli pa sem začela plesati folkloro pri Koledi. To je bil tudi razlog, da sem se odločila za študij etnologije.
Ves čas me spremlja tudi fotografija. Fotoaparati so bili vedno tisto, kar sem si želela imeti v rokah. Zanimiv je spomin gostovanja gimnazijskega pevskega zbora v Kanadi. Seveda sem imela takrat še fotoaparat s filmom, v katerega je šlo zelo veliko slik. Ko sem prišla domov, sem ugotovila, da so bili vsi posnetki na eni sliki, tako da nimam s tega potovanja nobene fotografije! Drugi tak primer je bil, ko sem bila s tekvondojci prvič v Maleziji. Takrat sem že imela digitalni fotoaparat, a so imeli seveda mediji takrat še tako malo prostora, da je bilo treba vmes slike nekam presneti. Našli smo studio z digitalno fotografijo, v katerem naj bi naše fotografije sneli, a jih ni bilo nikjer. Tudi iz Malezije tako nimam nobenih fotografij!
Je pa ta moj hobi dobrodošel zdaj, v muzeju, kjer poskrbim za studijsko fotografijo predmetov, pa tudi v vseh naših publikacijah, ki jih zadnje čase izdajamo, so moje fotografije. Na ta način imam tudi ves čas stik z muzejskimi predmeti.
Vedno mi je bilo všeč to, da sem bila del nečesa, del ekipe. Res je nekaj posebnega, ko ustvarjaš skupaj z drugimi in potem občuduješ končni izdelek. To me je pripeljalo do mojega kulturnega udejstvovanja danes, do kulturne dediščine. Zanimajo me vse njene oblike, torej premična, nepremična in nesnovna kulturna dediščina, tako da na vseh teh področjih najdem vsebine, ki me pritegnejo in o katerih želim vedeti več.«
Katere kulturne vsebine predajate obiskovalcem v Muzeju Velenje?
»Muzej Velenje je lokalni muzej, ki pokriva področje Šaleške doline, torej občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki. Na prvi pogled je to manjši muzej, ko pa izvemo, kaj vse pokriva, vidimo, da so naša področja zelo široka. Poleg Velenjskega gradu upravljamo tudi graščino Gorica in grad Šalek. Naše ostale enote so muzejski depo, Muzej usnjarstva na Slovenskem v Šoštanju, Hiša mineralov v Starem Velenju, Spominski center 91 s Parkom državnosti, Kavčnikova domačija v Zavodnju, Grilova domačija v Vinski Gori, galerija F-bunker v podhodu pri Vili Bianca, spominski sobi na Graški Gori in v Topolšici ter naša zunanja razstavišča ob stopnicah na grad, v podhodu Pošta in v podhodu Pesje. Že teh objektov je zelo veliko. Okoli naših stavb je tudi zelo veliko zemljišča, za katerega je treba skrbeti.
Vsebinsko pokrivamo vse od paleontologije do sedanjosti, naše gradivo je zelo raznoliko in odslikava bogatost Šaleške doline. Naše zbirke so zanimive in izjemno pomembne. Izpostavim lahko na primer afriško zbirko Františka Foita – Afrike na Velenjskem gradu sredi Šaleške doline res ne pričakuje nihče. Tu je tudi polpretekla zgodovina Velenja, pregled tega, kako je nastajalo mesto. V Šoštanju imamo, kot rečeno, Muzej usnjarstva na Slovenskem – usnjarna je bila v določenem obdobju ena izmed največjih v Evropi, in to dediščino pri nas ohranjamo. Pa druga svetovna vojna, obdobje osamosvojitve, etnološke zbirke, minerali, arheologija, galerijske zbirke – različnih področij in različnih časovnih obdobij je res veliko in jih skušamo kar najbolje predstaviti. Poleg tega se ljudje, ko se obetajo kakšne obletnice ali drugi pomembni dogodki, veliko obračajo na nas in si želijo, da skupaj z njimi pripravimo razstave, kataloge, publikacije … Tako kar dosti krmarimo med različnimi obdobji in tematikami, kar je za lokalne muzeje značilno. Pri nas pravzaprav nimamo kustosov, specializiranih za eno samo tematiko, ampak vsak od njih pokriva več različnih področij, ki jih raziskuje in predstavlja.«
Celoten intervju si preberite v aktualni številki Našega časa.