Med najzgodnejša poročila o slovenskih praznovanjih 1. maja sodijo prav poročila o praznovanju delavskega praznika v Velenju iz leta 1894; po nekaterih arhivskih podatkih pa so v Velenju 1. maj začeli praznovati že leta 1892, ko med velenjskimi rudarji najdemo tudi člane prve slovenske socialdemokratske stranke, ki so bili tudi pobudniki in organizatorji prvih velenjskih štrajkov leta 1892 in 1894. Po drugih podatkih o praznovanju poročajo leta 1894. Vsekakor pa so velenjski rudarji praznovali svoj praznik mnogo prej kot Idrijčani, kjer poročajo o praznovanju šele leta 1899, čeprav je imela Idrija pri nas najstarejšo delavsko tradicijo. Zagotovo pa vemo, da so velenjski rudarji že od leta 1900 med prvimi v Sloveniji dosegli 1. maja dela prost dan. V drugih delavskih središčih pri nas se je to zgodilo šele nekaj let kasneje, vendar pa v glavnem nekaj let pred prvo svetovno vojno.
Prost, a neplačan dan
V Velenju pa so v letu 1912 in 1913 poročali o delavskih praznovanjih in tedaj je po poročilih šoštanjskega okrajnega glavarja že praznovala (si vzela prost dan) večina rudarjev. Leta 1914 je praznovanje močno upadlo, saj je od 426 rudarjev na 1. maj takrat delala dobra polovica rudarjev (215), kot razlog pa okrajni glavar navaja, da dobra polovica rudarjev ni želela dela prostega (neplačanega) dneva, ker je v tem letu zaradi pričakovanja velike vojne premogovnik znatno znižal mezde in si večina s praznovanjem svojega praznika ni želela še bolj znižati plačila. Prav tako se je takrat zaradi povečanih potreb po premogu zaposlilo večje število novih (mladih) rudarjev, ki še niso bili politično organizirani in ozaveščeni. Že leta 1917 in 1918 pa so kljub vojnim časom delavci vseeno spet precej bolj množično praznovali delavski praznik.
Mlaji od Šoštanja do Šentjanža leta 1930
Kako veličastno so svoj praznik praznovali rudarji slabi dve desetletji kasneje, v svoji kroniki precej neprijazno opiše škalski dekan Ivan Rotner: »Premogarji imajo staro zeleno zastavo s kojo so prihajali v cerkev (v Škalah, op. JH) k procesiji na praznik presv. R. telesa in na god sv. Barbare, svoje patrone. Ker so jim sociji (socialisti, op. JH) obljubljali raj na zemlji, zlasti pa ker so jih v dnevih draginje oskrbovali z viktualijami iz skladišča, kojemu so načelovali rdečkarji si je stranka socijalistov kmalu opomogla. Na višku svoje slave nabavila si je (stranka) v svojem napuhu rudečo zastavo ter jo ustoličila z velikopotezno manifestacijo. Od Šoštanja do Šentjanža postavili tik ceste, ter ob bližnjih hribih v vidni razdalji visoke mlaje z rudečimi zastavami ter z napisi, v kojih se je poveličevalo delo in svoboda. Dne prvega maja nesli so v dolgem sprevodu z godbo, jezdeci, z novo rdečo zastavo opremljeno z raznovrstnim nakitjem. Kumovala je gostilničarka Marija Cingler pri »blagoslovu« brez duhovnika v Šoštanju, kjer so se jim pridružili delavci iz Šoštanja in drugi tja z vlakom došli sociji. Združeni so nato korakali v Velenje, kjer sta popivanje in ples zaključila znamenit »praznik«. Mnogi delavci so se vdeležili procesije prisiljeni, ker se jim je žugalo z izgubo zaslužka in prehrane, nekateri pa so v kljub grožnjam izostali …«
Velikanska povorka 1. maja 1946
Kljub Rotnerjevemu omalovažujočemu opisu manifestacije ob delavskem prazniku lahko samo pripomnimo, da tako veličastne priprave in obeležitve delavskega praznika v Šaleški dolini ne najdemo niti v slabi dve desetletji kasnejši »novi dobi«, ko so »sociji« že prevzeli oblast in 1. maj proglasili leta 1946 za najbolj množično in vseljudsko slavje na Slovenskem. Centralni komite komunistične partije Jugoslavije je v svojem prvomajskem razglasu spregovoril o novem smislu in vsebini dela, o njegovi osvoboditvi in o njegovi povezovalni vlogi med delavci, kmeti in ljudsko inteligenco ter o tem, da se 1. maj praznuje v osvobojeni Jugoslaviji v razmerah mirne graditve opustošene države v »znamenju bratstva in enotnosti vse narodov Jugoslavije … v znamenju ogromnega delovnega, ustvarjalnega poleta naše mladine, naših delavcev, naših kmetov, naše ljudske inteligence.«
Imamo pa zanimivo poročilo o velikanski prvomajski povorki v Ljubljani 1. maja 1946, v kateri je bilo okoli 30.000 ljudi, 70.000 ljudi pa jo je spremljalo. Udeležili so se je tudi velenjski rudarji: »Mesto je bilo v zastavah, cvetju in zelenju, pročelja hiš so bila ovešena z napisi in slikami voditeljev, povsod so odmevali glasovi iz zvočnikov in radijskih aparatov, ki so jih Ljubljančani postavili na okna … V povorko so prišli ne samo Ljubljančani in okoliški prebivalci, temveč tudi delovni kolektivi in razna zastopstva iz vse Slovenije. Železničarji so prikazali električno lokomotivo, svoja domovinska čustva pa so izrazili z veliko simbolično vozovnico Ljubljana-Trst, Ljubljana-Celovec. Trboveljski rudarji, oblečeni v delovne obleke, so na kamionu prikazali rudniški rov, velenjski in hrastniški rudarji so hodili za napisom »Dvignili smo proizvodnjo!«