Prvega maja praznujemo oziroma se spominjamo velikega delavskega upora v Chicagu leta 1886, ko je na delavskem protestu, kjer je sodelovalo 40.000 delavcev, prišlo do spopada med protestniki in policijo. Takrat je bilo več delavcev ubitih, nekaj obsojenih na smrt in veliko na zaporno kazen. Povod za proteste so bile nizke plače in dolg delovni čas. Takratne simbolizirane zahteve so bile: 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur kulturnega izobraževanja. Kakšna je situacija danes?
So dosežene zahteve takratnih protestnikov? Da in ne! Mislim, da bi v primerjavi z dobički, ki jih imajo podjetja in njihovi lastniki, plače delavcev v veliko primerih lahko bile večje. Če samo pogledamo, kakšno jezo na strani delodajalcev povzroči dvig minimalne plače, ki jo predpiše država. Pa večina podjetij še vedno živi … in še vedno imajo dobiček. Tudi pri zahtevah za odpravo uravnilovke in dvigu vseh plač ( izvzemam individualne plače menedžerjev) je odziv vedno jeza. In tudi po teh popravkih dobra podjetja še vedno živijo … in še vedno imajo dobiček.
Glede delovnega časa je papirnato vse urejeno. A v praksi vemo, da je situacija velikokrat drugačna. Še vedno je preveč nadurnega dela, delovnih sobot, prerazporeditev delovnega časa, banke ur, dosegljivosti izven delovnega časa … In ko te stvari trajajo dlje časa, postanejo navada. Navada, ki se odraža v bolezenskih stanjih, stresu in izčrpanosti delavcev. In nimamo več časa zase, nimamo časa za družino in zmanjka nam časa za »kulturno izobraževanje«.
Še vedno je v podjetjih veliko težkih fizičnih del in ročnih del, ki potekajo pod izredno hitrim tempom dela. Produktivnost se dviguje z večanje izdelanih kosov z manjšim številom delavcev. Takšen način dvigovanja produktivnosti ni neomejen. Pride do točke, ko delavec več ne zmore. Ko išče rešitev z odhodom v bolniško … eni prej, eni pozneje. Dvig produktivnosti bi morala spremljati avtomatizacija proizvodnje, ki pa je daleč od pričakovane. Avtomatizacija zahteva velika finančna vlaganja in dober lastnik, ki razmišlja dolgoročno, to tudi počne. S tem se zagotavlja tudi večja konkurenčnost. Večja avtomatizacija pa ne pomeni vedno grobega odpuščanja. Delovne sile primanjkuje, starejši se upokojujejo. Eno z drugim se lahko postopoma dopolnjuje.
Slovenija je del EU in tako kot tiste bolj razvite članice moramo v Sloveniji slediti smeri odprave težkih del in dvigovanja bremen, skrajševanju delovnega časa in odpravi nadurnega dela ter počitku in zasebnosti izven delovnega časa.
Lahko o teh stvareh razmišljamo tudi na pikniku ob 1. maju, ko obračamo čevapčiče v prijetni družbi. A če se bo treba boriti za pravice in boljši standard, takrat ne čakajte, kaj bodo drugi storili za vas, ampak se pridružite množici.
ŽIVELA 1. in 2. MAJ – PRAZNIK DELA!
Žan Zeba, predsednik sindikata SKEI Gorenje