Novica, da smo v Velenju odprli novi Dom za varstvo odraslih, je seveda pozitivna tako za starejšo populacijo kot za njihove sorodnike, da smo po skoraj petih desetletjih dobili sodobno socialno-varstveno institucijo, pa je v ponos tudi celotni Šaleški dolini. Nič novega ni, da je v slovenskih domovih za starejše občane precej prostih postelj – ne zato, ker ne bi bilo kandidatov za namestitev, temveč za to, ker zanje skoraj nima več kdo skrbeti oziroma je osebja veliko premalo. Izboljšanja razmer ni na vidiku in tudi v velenjskem domu ni nič drugače.
Hiša je krasna, kje pa so zaposleni?
Odprtja novega Doma za varstvo odraslih Velenje sta se udeležila tudi sekretar Skupnosti socialnih zavodov (SSZS) Slovenije Denis Sahernik ter svetovalka predsednice republike in predsednica združenja Srebrna nit Biserka Marolt Meden. Oba sta bila ob ogledu prostorov doma navdušena. »Hiša je seveda krasna, a ljudje naredijo dom,« je dejal Sahernik, zato je bilo na mestu vprašanje, kako je s spremembo normativov na kadrovskem področju socialnega skrbstva.
»Na normative na področju zdravstva za zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo v okviru skupnosti pa tudi posameznih domov ves čas opozarjamo. Nenazadnje se je vlada v stavkovnem sporazumu leta 2020 zavezala, da bo te normative sprejela in da bodo začeli veljati s 1. aprilom 2023. Leto dni kasneje tega še vedno ni, tako da naši pozivi še vedno ostajajo. Verjamem, da bomo dovolj glasni, da bomo na to opozorili, kajti brez ljudi, brez ustreznih delovnih razmer in brez ustreznih plač žal nihče ne bo mogel skrbeti za nas, ko bomo tudi mi starejši,« je povedal.
Zaradi tega mladi izbirajo druga delovna področja, tudi če jih to delo morda veseli, radi delajo s starejšimi in končajo ustrezno šolo. »Izven naše dejavnosti so delovne razmere boljše, tudi plače so višje, in to na koncu pretehta. Kot družba bi morali narediti več, da bi mlajše privabili v našo dejavnost. Začeti bi morali že v vrtcih. Če vprašamo mlade, kaj bi radi postali, ko bodo veliki, nihče ne reče, da bi delal v domu starejših, da bi bil socialni oskrbovalec …«
Institucionalno varstvo na neinstitucionalen način
Skupnost socialnih zavodov že od leta 1967 združuje izvajalce institucionalnega varstva in posebnih skupin odraslih ter pomoči na domu. V domovih za starejše okoli 13.000 zaposlenih skrbi za več kot 21.000 stanovalcev in nudi pomoč na domu več kot 4.000 uporabnikom.
»Prizadevamo si za izboljšanje življenja in kakovosti bivanja starejših v domovih in izven domov v domačem okolju. Smo člen med izvajalci in odločevalci – ministrstvi, vlado, državnim zborom. Po večletnih prizadevanjih je bil sprejet krovni zakon o dolgotrajni oskrbi in v skupnosti si želimo, da ta zakonska ureditev ne bi ostala le mrtva črka na papirju. Zato poudarjamo, da brez kakovostnih podzakonskih predpisov in drugih sistemskih ureditev, predvsem na kadrovskem področju, zakon v praksi ne bo mogel zaživeti v takšni obliki, kot si vsi želimo.
V zadnjih letih smo domovi veliko naredili na področju skrbi za starejše – vsi skupaj in vsak dom zase. V domovih institucionalno varstvo izvajamo na neinstitucionalen način. Naš stanovalec ali uporabnik pomoči na domu je v ospredju s svojimi potrebami in željami,« je ob odprtju velenjskega doma še dejal Sahernik.
Vsakdo je z veseljem doma
»Ta projekt je bil nekaj izjemnega in iskrene čestitke vsem, ki so ga pripeljali do konca,« pa je ob ogledu novega doma dejala Biserka Marolt Meden. Menila je, da je prihodnost ob vseh trendih za deinstitucionalizacijo tudi v domovih za starejše, torej v ustanovah. »Potrebujemo tudi ustanove, v katerih sta zagotovljeni varnost in kakovost, ko si lahko samostojen v majhnih enotah. Tako imaš le malo večjo možnost, da koristiš storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih potrebuješ, ko prideš v dom. Dokler jih ne potrebuješ, si seveda z veseljem doma. Če pa se je treba soočiti s tem, da bo treba v dom, je seveda odločitev za preselitev v tako lep dom lažja. Lahko rečeš: življenje je lepo in starost bo dostojna,« je dejala Marolt Medenova.