Sicer pa se je nekoč v teh dneh že vedelo, ali je bila uslišana nekdaj najbolj vroča molitev naših prednikov: »… daj nam danes naš vsakdanji kruh…« Do godu sv. Jakoba starejšega, ki so ga praznovali 25. julija, je bila namreč ob ugodnem vremenu požeta še zadnja pšenična njiva, njegov god so morda nekateri celo že imeli čas skočiti na krajše romanje, da bi se zahvalili za dobro letino. To je bilo seveda kar primerno, saj je to prav tisti sv. Jakob, zavetnik romarjev, na katerega grob v španskem mestu Santiago de Compostelo so že v ranem srednjem veku romali prvi naši romarji in tudi kasneje je ostalo romanje na grob sv. Jakoba eno izmed treh najbolj priljubljenih slovenskih romanj, ki je trajalo nekaj mesecev.
Tudi v Šaleški dolini je moral biti sv. Jakob kar priljubljen, saj mu je posvečena ena najstarejših šaleških cerkva, ki še zdaj nosi ljubkovalno ime »na Jakcu« in stoji na sedlu med Malim in Velikim gradiščem, od koder je najlepši razgled po vsej dolini.