Šmarčan Marko Drev je dobitnik najvišjega priznanja na področju čebelarstva. »Zrak se še ni ogrel na 8,9 stopinj Celzija, da bi čebele bolj množično zapuščale panje in odletele na pašo,« nas je tik pred minulimi prazniki pozdravil ob prihodu pri lično zgrajenem novem čebelnjaku v Slatinah Marko Drev, nedavni dobitnik najvišjega čebelarskega priznanja – odlikovanja Antona Janše 1. stopnje. Po njegovih navedbah je četrti Šmarčan s tem priznanjem, prejel pa ga je tudi njegov oče Franc.
Lepo je. Uživam.
Ali je bilo priznanje pričakovano, glede na to da deluje na področju čebelarstva zavzeto že vrsto let? »Ja in ne, je pa zanesljivo velika spodbuda za nadaljnje delo,« pove. Da je resnično čebelar po srcu in po duši, ni težko ugotoviti niti tistemu, ki Marka ne pozna. Da so čebele sestavni del njegovega življenja praktično že od rojstva, tudi ne. Ne preseneča zajeten seznam nalog, ki jih je opravljal ali jih še v okviru domačega čebelarskega društva, regijske in državne čebelarske zveze. Niti to, da je opravil tečaj za vzrejevalca matic na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, da je bil med prvimi čebelarji v Sloveniji, ki je pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo čebelar. Vsaj omembe, če ne še kaj več, je vredno, da svoje bogato praktično znanje rad deli z mlajšimi čebelarji. Njegove oči, nasmeh na obrazu, ko govori o teh marljivih živalih, so namreč zelo zgovorni.
Ljubezen do čebel mu je bila položena praktično v zibelko. Je tretja generacija Drevovih, ki se ukvarja s to dejavnostjo. Njegov stari oče je bil zagret čebelar, nato njegov oče, sam pa se je ogrel za dejavnost že kot osnovnošolec. Pri 12 letih mu je oče podaril panj, ko je opravil vozniški izpit, si je kupil prvi tovornjak in prevažal čebele na pašo po Jugoslaviji. Danes ima skoraj 60 panjev, medu pridela odvisno od sezone, odgovarja.
Kaj je tisto pri čebelarjenju, da mu ostaja zvest toliko let? »Hm. To, kako deluje čebelja družina. Vsaka nabira zase, v družini pomagajo druga drugi. Tako kot v naši družini. Vleče me narava. Veliko sem na terenu. Letos sem že preverjal, kako cveti akacija na Goričkem in v Primorju. Veliko sem v gozdu. Čebelji pridelki so pika na i. Lepo je, uživam.«
Celoten pogovor lahko preberete v Našem času, št. 18, ki je izšel 4. maja.