Največji avgustovski praznik je bil spomin na Marijino vnebovzetje in so ga slovesno in pobožno praznovali že prvi kristjani; v 9. stoletju za časa papeža Leona IX. so ga začeli obhajati s celonočnim bedenjem (vigilijo), tako kot največje cerkvene praznike božič, veliko noč in binkošti. Veliki šmaren, veliko gospojnico ali veliko mašo, kot so praznik imenovali tudi pri nas, je takole opisal okrog leta 1930 Fran Mlinšek v svojem rokopisnem gradivu o narodnem blagu v Šaleški dolini: »Velika gospojnica se smatra še danes za velik praznik. Na ta dan še kača ne sme biti na zemlji, ampak gre v drevo. Na ta dan se ne sme sadje tresti ali pobirati.
Na Paškem Kozjaku se je bilo na ta dan treba bati tudi plezanja po pečinah, kjer je bilo polno kač. Podobna prepoved je znana skorajda povsod na Slovenskem in se v večini krajev nanaša le na ta praznik, ponekod velja podobno tudi za telovo. Bolj znamenita pa je zgodbica, ki jo je pred 2. svetovno vojno prav tako zapisal F. Mlinšek. Krajša verzija je bila objavljena v Mlinškovem berilu, medtem ko je nekoliko daljšo Mlinškovo verzijo objavil leta 1948 Vinko Moderndorfer v knjigi Verovanja, uvere in običaji Slovencev: »Neka žena ni verjela, da bi na ta praznik res bila na vsakem drevesu kača. Pokazati je hotela svoj pogum, potresla je hruško, z veje je padla kača, se oprijela tresavke in se je držala polnih sedem let. Poskusila je vse, da bi se nadlege rešila, pa je bilo vse zaman. Šele na sedmo Veliko gospojnico se ji je posrečilo, da se je kače otresla. Kača jo je zapustila, ko je šla na ta praznik pri Sv. Križu pri Belih vodah okrog oltarja. Ljudje so se čudili in jo izpraševali, kako je naredila, da se je rešila kače. Nekaterim je povedala po resnici, ko pa se je tolikokratnega praševanja naveličala, je nekoč zinila: ‘Preplačala sem, vse se da narediti z denarjem.’ Takoj nato se je je kača zopet oprijela in se je ni mogla več rešiti do smrti.«