Slovenski narod, št. 208, 11. september 1913

Poročilo o dogodku, ki omenja izjemno veliko pomembnih ter neznanih ali manj znanih dejstev o »slovenskem« Velenju in o ustanovitvi »velenjske ljudske knjižnice« tik pred I. svetovno vojno, objavljamo v celoti:
»Otvoritev javne ljudske knjižnjice kluba naprednih slovenskih akademikov v Celju, združena z veselico, ki jo je priredil klub v zvezi s Ciril in Metodovo podružnico v Velenju se je v ponedeljek vršila ob veliki udeležbi na slavnosten način. Na kolodvoru je došle goste, ki so v posebno velikem številu prišli iz Celja, pozdravil (velenjski) graščak gosp. dr. Pirnat, ter poudarjal kulturno in narodno delo, ki ga ima bodoča knjižnica v ogroženem Velenju vršiti. Zahvalil se je na pozdravu predsednik kluba iur. Franc Hrašovec, ki je izrekel nado, da bo nad Velenjem kot doslej tako tudi v bodoče vihrala naša slovenska trobojnica.

Po pozdravu je moški zbor celjskega pevskega društva zapel himno: Od Urala do Triglava. Vsi došli gostje so se nato podali v slovensko šolo v Velenju, kjer je izročila mlada slovenska deklica došlim akademikom krasen šopek vrtnih cvetlic. Predsednik kluba je otvoril nato novo ljudsko knjižnjico, ki je že peta ljudska knjižnjica klubova in šteje 154 knjig. Poudarjal je velik pomen ljudskih knjižnjic ter jo izročil v varstvo gosp. učitelju Armiču. Gosp. dr. Pirnat se je nato v jedernatih besedah zahvalil slovenskim celjskim akademikom v imenu velenjskih Slovencev na krasnem darilu – ljudski knjižnjici.
Na vrtu gostilne Ježovnik, ki je bil prav mično okrašen, se je vršila ljudska slavnost, ki je privabila toliko občinstva, da so bili vsi prostori zasedeni. Glavna zasluga, da je slavnost tako krasno uspela, gre slavnemu celjskemu društvu, ki je prihitelo polnoštevilno v Velenje in pod spretnim vodstvom gosp. Perca zapelo par krasnih mešanih in moških zborov. Godba iz Šmartnega je pridno svirala, gostom pa so stregle vrle slovenske gospice iz Velenja, Šoštanja in okolice v splošno zadovoljnost. Kratko rečeno: Bila je krasno uspela slavnost, ki je družila dobro s koristnim in ki bi jih bilo še več treba med mlačnim velenjskim prebivalstvom.«