Veliko tovrstnih zapisov nimamo, zato je zanimivo pogledati idealno podobo družine tistega časa, kakor jo je naslikal kasnejši lavantinski škof A. M. Slomšek v svojem znamenitem delu »Blaže in Nežica v nedelskej šoli«, ki je prvič izšla leta 1842. Gre za družino bajtarja Tomaža, ki se je »zvučil po letu zidariti, po zimi pa stole mize, omare in take ropotije delati…« in nekdanje dekle Ance (»bogata ni bila, pa pridna, zastopna in poštena«). Po letu zakona se jima je rodil sin Blaže in leto za njim še hči Nežica. »Idealna« družina je v tem pogledu kar podobna mnogim bajtarskim družinam, pri katerih v 19. stoletju v resnici ni bilo mnogo otrok, saj so se bajtarski sinovi in dekle ženili in možile šele v poznih letih. Stari so bili običajno precej čez trideset let, tako da je bilo povprečje števila otrok v takih družinah res le okrog dva.
V prvi polovici 19. stoletja je otroštvo otrok iz takih družin krojilo predvsem delo: desetletna Slomškova Nežica tako na kaplanovo vprašanje: »Kaj pa da v šolo ne hodita?« odgovarja: »Ne vtegneva. Pozimi pomagam jaz mami, Blaže pa ateju. Po letu paseva veško živino, da si obleke zasluživa.«
Slomšek je bil ob teh zapisih tudi nekoliko krivičen do žensk, ko je zapisal: »Preden čez prag stopim, lahko vem, kaj ženske veljajo …« In mislil pri tem na domačije, pri katerih »je pred vrati vse polno človečnikov (človeškega blata), da človek blizu hiše ne more. Spodobi se, da vsaka bajta na dvorišču svoj odpad za ljudi ima. Po drugih jispah je tolko smeti in kurnikov, da se pošten človek vsesti ne more … Postele pa so po navadi veliko gerši kakor gnezdo v svinjaku. Stenic grilov in takega merčesa je toljko, da bi ptujega človeka vjedle, ako bi v taki čumnati prenočil. Pertiči in krušence, ako jih imajo, so gerši od kuhenske cunje. Ni se torej čuditi, da pri takih hišah do sedem let garje imajo in otroci vsi krastovi, bledi ko smert okolj lazijo…«
Opisano stanje seveda ni samo stvar higienskih navad in seveda ne predvsem stvar žensk oz. gospodinj, čeprav je Slomšek v naukih za domačo snažnost prav ženskam oz. gospodinjam naložil, da naj: »Kuretine, svinj in druge živine v hiši ne redi …«, da morajo »zidane jispe« (t. j. izbe) vsako leto na novo pobeliti, mrčes, stenice in grile s kropom odpraviti, vsako soboto pospraviti in umiti mize in klopi, »da je vse belo ko pražna ruta«, poleg tega pa naj »vsakega mesenca pertiče, plahte alj arjuhe iz postle pobero, ino v pranje denejo.« Hkrati jim seveda naroči, da ne smejo pozabiti nase oz. na svojo čednost, in naj »ne hodijo razgalene, ne razkodrane, grejo posledne spat, in morjo prve vstati, da se jim ni vpričo moških vmivati in opletati…«
Nadloge in nemarnosti
Za večino teh nadlog in »nemarnosti« pa je seveda kriva revščina, ki je bila vseobsegajoča in je v preteklih dobah kar večino prebivalstva pahnila v dolgotrajno životarjenje, iz katerega so našli poti le ob redkih prazničnih dneh – predvsem pa v alkoholu. Takole piše Slomšek: »Ljudstvo dobro čuti svoj težki gospodarski položaj; zaveda se vedno večje gospodarske krize, ko leze leto za letom v dolgove. Po svojih močeh poizkuša kolikor največ sredstev izsiliti iz zemlje in gozda. Čuti, da je telesno preslab, zato sega po sredstvih, ki podžigajo njegove telesne sile. Mnogo hlapcev in lesnih delavcev uživa mišnico. Njih organizem je podoben stroju, ki je preobložen. Prisiljen stroj propade, tudi pri človeku se pokažejo strašne posledice. Telesne moči že zgodaj opešajo, noge otečejo in se skrive; pri členkih se odpirajo, iz odprtih ran se izceja gnoj. Človek je živ mrlič. Nekdaj so uporabljali še mnogo več mišnice ko sedaj, ko oblasti zabranjujejo svobodno prodajo.«