3. aprila smo prejeli pismo bralca v zvezi z izkušnjo ZD Velenje. Objavljamo ga v celoti, v izvirni obliki, nelektoriranega. Naslov avtorja hranimo v uredništvu.
“Nisem imel namena javno izpostaviti zadeve, kljub raznim pogovorom z navadnimi, pa tudi ljudmi, ki delujejo v zdravstvu, češ, tebi se je srečno izteklo, nekomu drugemu se morda ne bo. In ravno to se je zgodilo. Zadnji tragičen dogodek, ki se je zgodil pred nekaj dnevi v bližini ZD Velenje, je stvar pretehtal. Povedal bom svojo zgodbo, ki je povezana z omenjenim ZD Velenje.
18. 11. 2022, okoli pol desete ure zvečer, se mi je pri gledanju televizije začelo dogajati do sedaj nepoznano stanje; čuden vid, spreletavanje po telesu, nikakršnih bolečin, desna roka se je nenavadno odzivala. Čeprav tega občutka še nisem doživel, sem se zavedal, da je možganska kap. Bil sem sam doma in vedel sem, da moram pravilno odreagirati, poklicati nekoga, da mi pomaga, preden bi morda tega ne zmogel več storiti. Poiskal sem telefon, vendar nisem mogel vnesti pravilnega vzorca za odklepanje, videl sem dva telefona, roka ni ubogala. Ne morem oceniti, kako dolgo sem poizkušal, v nekem trenutku mi je uspelo in izmed prejšnjih opravljenih klicev mi je uspelo priklicati prijatelja. Sprva je mislil, da gre za šalo, v naslednjem trenutku, po mojem neobičajnem govoru, je dojel situacijo in odreagiral.
Odpeljal me je v ZD Velenje, v dežurno ambulanto oz. ambulanto NMP, kot se menda pravilno imenuje. V ambulanti ni bilo nikogar, razen dveh reševalcev. Prijatelj je razložil situacijo reševalcu in po kratkem času me je sprejel dežurni zdravnik dr. Matic Kranjec. Določenih trenutkov dogajanja se ne spomnim, nekaj mi jih manjka. Počakala sva v čakalnici in reševalec je prinesel napotnico za SB Celje. Prijatelj ga je vprašal, kdo me bo peljal, pa je reševalec odgovoril, kar sami ga peljite v Celje. Na vprašanje, kaj pa če se med prevozom kaj zgodi oz. zadeva poslabša, pa je bil odgovor v smislu, kar se je zgodilo, se je že zgodilo.
In tako sva sedla v avtomobil, v tem času je do ZD prišla žena, prisedla v avto in smo se odpeljali proti Celju. Zunaj je bila gosta megla, vožnja situaciji prilagojena, večinoma sem imel zaprte oči, ker mi je živec desno oko obračal navzven, desna roka je bila skoraj neodzivna, prsti pokrčeni, imel sem občutek, da je vožnja v Celje trajala celo večnost.
Na urgentnem oddelku SB Celje sem čakal cca 20 min, da so me sprejeli na triažo. Od tistega trenutka dalje se je zadeva pričela odvijati zelo hitro. Pregled zdravnika, CT glave, izvedena tromboliza oz. prejemek sredstva za topitev strdkov. Nekje ob pol enih zjutraj sem bil v sobi za intenzivno nego na nevrološkem oddelku. Imel sem strdek v levem delu možganov, v predelu vidnega živca. Sedanje zdravstveno stanje je glede na začetno, dokaj dobro, zdravljenje pa bo še trajalo.
Na tem mestu bi osebju urgentnega in nevrološkega oddelka izrekel velika HVALA.
Da se vrnem na začetek. Razumem, če je gneča pacientov, pomanjkanje zdravstvenega osebja, ni reševalnega vozila, ni možno izvesti prevoza. Ampak izgleda, da je to ustaljeni vzorec dela v NMP ZD Velenje, ki se ponavlja in se je ponovil nekaj dni nazaj. Ali mora res nekdo umreti, da se bo kolesje premaknilo. V vsaki nesreči je morda tudi sreča, jaz sem jo imel, gospod, ki se je v sredo zvečer dvakrat pripeljal po pomoč, je ni imel.
In ko sem zvečer spremljal večerno informativno oddajo komercialne televizije, v kateri se je voditelj pogovarjal z direktorjem ZD Velenje, g. Šteharnikom, nisem mogel verjeti, ali slišim prav. Izjavil je v smislu, da pozna potek nedavne situacije, ampak v ZD Velenje oz. NMP niso “taksi služba”!!! Pa saj gospod ni v jutranjih urah dvakrat prišel v ZD, da bi se vozil z reševalnim vozilom, ampak je prišel prosit za pomoč pred morebitno izgubo življenja. Žal mu ni uspelo, on je storil, kar je lahko, nekdo drug ni.
Nekaj časa nazaj je bil prijatelj, ki mi je takrat pomagal, na pregledu v SB Slovenj Gradec. Medtem ko je čakal, mu je v oči padel letak na steni hodnika. Njegov namen je, kako prepoznati in reagirati v primeru suma ali nastanka možganske kapi. Pravilo je GROM (govor, roka, obraz, mimika). Ob nastanku enega od teh znakov je potrebno nemudoma poiskati zdravniško pomoč ali poklicati številko za nujne primere 112. Vsaka minuta šteje.
Komentar ni potreben.”
Miran Brložnik