Kapital ni le plaha ptica, je tudi ptica roparica

Lidija Jerkič, foto Bojan Puhek

Pred praznikom dela smo nekaj vprašanj o aktualnem sindikalnem gibanju in delavskih pravicah postavili predsednici Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidiji Jerkič, ki bo letošnja osrednja govornica na prvomajskem srečanju na Graški Gori.

Najprej osebna izkaznica – koliko članov ima ZSSS in kako je z vključevanjem mlajših generacij? V sindikalnem članstvu še vidijo koristi, prednosti, zaščito?

»ZSSS je krovna organizacija, ki združuje 22 sindikatov različnih dejavnosti v zasebnem, javnem in storitvenem sektorju. Članov je skoraj 130.000. V okviru Zveze deluje tudi Sindikat Mladi+, ustanovljen prav z namenom promocije sindikalnih idej med mladimi in na njihov način, njihove aktivnosti pa same po sebi najbolje kažejo, da imajo interes za sindikalno idejo solidarnosti. Morda bolj kot koristi zasledujejo idejo medsebojne pomoči in varnosti. Želim si, da bi tudi več drugega članstva na sindikalizem gledalo na ta način, in ne zgolj z materialnega vidika.«

1.maj je spomin na borbo delavcev za pravice. Danes so na udaru znova tiste, za katere so se borili pred dobrimi 130 leti – delovni čas, delovne razmere, odmor za malico, plače, dodatki … Kaj danes piše v kolektivnih pogodbah in zakonu o delovnih razmerjih? Delodajalci pravice upoštevajo?

»Raven delavskih pravic v primerjavi z začetki sindikalnega boja je bistveno višja. Če se le spomnimo, da je takrat delavnik trajal 12 ur, da ni bilo niti osnovnih delavskih pravic (od dopusta, bolniške, nadomestil, povračil stroškov …) niti primernega plačila, potem vemo, da znova ne bo treba začeti. Res pa je, da se je treba za obstoječe boriti ves čas, nanje ves čas opozarjati in jih uveljavljati, tudi nadzirati. Kapital ni le plaha ptica, je tudi ptica roparica. Za sklepanje kolektivnih pogodb je treba veliko strokovnega dela in moč v pogajanjih, ki jo daje sindikalno članstvo. Brez tega bo manj kolektivnih pogodb in manj pravic.«

Domala v vseh poklicih uporabljamo vse več tehnologije, nadomeščajo nas roboti in stroji, delati pa je treba vse več, hitreje in dalj časa, dosegljivi smo praktično 24 ur na dan. Je čas, da začnemo proizvajati manj, ne vedno več?

»Že dolgo bi morali delati, zato da živimo, in ne živeti za to, da delamo …

Celoten intervju je objavljen v aktualni številki Našega časa.