Še v prvi polovici 19. stoletja je bila »bratev« med največjimi kmečkimi prazniki in Novice so leta 1946 zapisale: »Ni ga lepšiga in veselejšiga dela na kmetih od žetve pšenice, od košnje mrve in pa od bratve v jeseni.« Ob tem je treba zapisati, da so takrat imeli obsežne vinograde skorajda prav povsod na Slovenskem; v Ljubnem so se npr. leta 1843 pritoževali, da je vino tam tudi v najboljših letih kislo in zanič in ga ni bilo mogoče prodati, a so zato kmetje tam svoj pridelek popili sami. Fran Levstik pa je slabih dvajset let kasneje (1858) zapisal za Dolenjsko: »Po naših deželah pa le vino gospodari: zanj skrbimo bolj, kakor za vso drugo poljščino.«
Sredi oktobra, marsikdaj in marsikje pa prav okrog godu sv. Terezije, ki bo godovala 15. oktobra, so bile nekdaj na Štajerskem vse misli kmečkih gospodarjev posvečene trgatvi: »Kruh in vino sta najžlahtnejša pridelka, zanju se trudi slovenski gospodar, zanju moli in ju ob vseh pretečih nevarnostih za njuno rast priporoča Bogu. Zato je pa tudi tedaj, ko žanje in mlati … veselo in srečno njegovo srce. Ko se pa približa čas trgatve in naloži na voz polovnjake in s trgači odrine v gorico, je kar svetek v njegovi duši.« Tako poetično je trgatev označil pater Metod Turnšek v svoji tretji jesenski knjigi o ljudskih običajih skoz cerkveno leto.