Pred Julijem Cezarjem so imeli Rimljani izmed vseh civiliziranih ljudstev takratnega sveta enega slabših koledarjev, ki je štel le 10 (lunarnih!) mesecev po 28 dni, za njimi pa so dodajali številne posamezne dneve z različnimi posvetitvami, da so se tako približali sončnemu letu, ki so jih uporabljala že mnoga ljudstva starega sveta pred njimi. Te dni so kasneje združili v zadnja dva meseca leta – januar in februar, saj se je rimski koledar začenjal s 1. marcem. Sicer pa je januar svoje ime dobil po rimskem bogu Janusu, februar pa po rimskem prazniku sprave in očiščenja, ki ga je bilo seveda najbolj primerno opraviti prav na zadnji mesec leta.
Julijeva reforma koledarja
Kljub tem popravkom pa je v rimskem koledarju v času Julija Cezarja vladala že taka zmešnjava, da je bila temeljita reforma potrebna. Tako je leta 46 pred Kristusovim rojstvom Julij Cezar kot veliki rimski duhovnik (t.j. pontifex maksimus – veliki mostar, ki ga kot enega svojih stalnih nazivov še vedno nosi tudi vsakokratni papež) odločil, da bo leto 46 p.n.š. trajalo kar 445 dni, da bi nadoknadili nekaj več kot osemdeset dni že »pridelane« koledarske zamude. Poslej pa je leto trajalo 365 dni, vsaka štiri leta pa so na osnovi izračuna aleksandrijskega astronoma Sozigena, da leto traja 365 dni in 6 ur, dodali še en dodaten dan. Julij Cezar je za začetek leta namesto 1. marca tudi določil 1. januar, februar pa je vsako prestopno leto dobil še po en dodatni dan, ki ga niso posebej poimenovali in so ga vrinjali med 23. in 24. dan februarja.
Tako so Rimljani vendarle dobili dokaj natančen in dovolj dober koledar, na katerem temelji koledar še danes, zaradi Cezarjevih zaslug za koledarsko reformo pa so v tem novem koledarju sedmi mesec – julij, poimenovali po njem. Slovensko ime julija pa je tudi dovolj jasno in značilno; imenuje se mali srpan ali srpnik, podobno ime ima tudi hrvaški srpanj.