V izbiro kandidatov za osebnost leta smo tokrat uvrstili tri kandidate, ki so v lokalnem okolju dobro prepoznavni in svoje znanje in izkušnje z različnih področij sejejo med vse nas. Izberite tistega, čigar pozitivna energija morda bogati tudi vas ali pa preprosto menite, da si zasluži biti izbran za osebnost marca.
Pokrovitelj letošnjega izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina.
Miro Perovec, zborovski pevec
Šoštanjčan Miro Perovec je izjemno aktiven na različnih področjih, posebej pa izstopa njegova strast do glasbe. Njegova življenjska pot se je začela v nekdanji vasi Družmirje. Rad se spominja svojih mladih let. »Že v 60. letih je prišlo do poplav v Družmirju. Spomnim se, da smo opazovali, kako reka Velunja teče mimo nas, voda pa je segala do kolen ali celo višje. Takrat sem bil še otrok, desetletnik, a se dobro spominjam, kako se je začelo. Naše hiše so še stale tam, a smo počasi odkrivali, zakaj se to dogaja. Ugrezati se je začelo v 70. in v začetku 80. let. In potem ni šlo drugače, kot da smo dobili novo domovanje v Florjanu pri Šoštanju, na Pohrastniku.«
Obiskoval je osnovno šolo v Šoštanju, nato pa se je izobraževal na srednji tehnični šoli na Šolskem centru v Velenju. Svojo poklicno pot je začel v podjetju Gorenje, kjer je kot orodjar delal 40 let in bil obratovodja. Ob ustanovitvi leta 1977 je začel peti v Mešanem pevskem zboru Gorenje.
Ves čas je zvesto sledil svoji strasti do glasbe. Ljubezen do nje je podedoval po materi, ki je igrala klavirsko harmoniko. Vpisali so ga v glasbeno šolo, kjer se je nanjo začel učiti igrati tudi sam. Pridružil se je tudi šolskemu pevskemu zboru in harmonikarskemu orkestru. V 70. letih se je pridružil pevskemu zboru Svoboda Šoštanj, kasneje pa sodeloval pri Šaleškem oktetu.
Posebno mesto na njegovi ustvarjalni poti zavzema izdaja pesniške zbirke ob njegovem abrahamu, naslovljene Orodjarska poezija. »Gre za akrostihe, pesniško tehniko, pri kateri se besede ali stavki oblikujejo z uporabo začetnih ali končnih črk vrstic. Še vedno pišem in se aktivno udeležujem dogodkov in praznovanj, na katerih nastopam kot humorist.«
Miro je ponosen član pevskega zbora Društva upokojencev Šoštanj, Okteta Zavodnje in cerkvenega zbora sv. Mihaela. Oktet Zavodnje obstaja že 47 let, Perovec pa si želi, da bi petje odmevalo še naslednjih 50 let. Kljub upokojitvi ostaja aktiven in uživa v različnih dejavnostih, zlasti glasbenih. Redno se rekreira in spominja lepih trenutkov iz preteklosti, ki so ga oblikovali v človeka, polnega ljubezni do glasbe, športa in življenja. Želi si zdravja, da bo lahko tudi v prihodnje osvajal bližnje vrhove. Na Triglavu je stal že dvanajstkrat.
Vse dejavnosti, pri katerih sodeluje, so mu prinesle mnogo lepih doživetij, med drugim leta 1994 tudi obisk Avstralije in srečanje z znanim alpinistom Vikijem Grošljem.
Franc Špegel, turistični delavec
Njegovo ime je sinonim za turizem ‒ Franc Špegel iz Vinske Gore je na področju turizma dejaven že okoli 40 let. Pa aktualne funkcije? »Če začnem z vrha, sem eden od petih podpredsednikov Turistične zveze Slovenije in v tej vlogi pokrivam področje od Koroške do Obsotelja. Drugi mandat sem predsednik Regijske turistične zveze Saška, ki zajema obe Savinjski dolini, okolico Celja, Šaleško dolino in Kozjansko. Sem podpredsednik Turistične zveze Velenje, ki sem ji prej 10 let predsedoval,« je našteval.
Z razgibanim in v društvih dejavnim življenjem je začel že v mladih letih. Bil je športni referent v mladinski organizaciji in kmalu predsednik v TVD Partizan Vinska Gora, in to v času, ko so bili – kar trikrat – najboljša krajevna skupnost v športu in rekreaciji v Sloveniji. Potem je bil predsednik KS Vinska Gora. »To sem postal predvsem zato, da smo zgradili krajevni večnamenski dom,« pravi in je prepričan, da če bi bilo drugače, doma danes ne bi imeli. Takrat so ustanovili tudi Turistično društvo, ki še zdaj odlično deluje, v preteklosti pa so bili najbolj poznani po tem, da so v Vinski Gori gostovale odmevne glasbeno-zabavne prireditve, kot so Poglej in zadeni, Video meh, Slovenska polka in valček …
»Takrat smo ugotovili, da se lahko gremo turizem tudi malo drugače. Povezovati smo se začeli s kmetijo Vovk in bili pobudniki, da sta občini Velenje in Dobrna financirali obnovo Vovkovega mlina, sodelovanje smo vzpostavili z domačijama Lamperček in Tuševo, obnovili smo vaško perišče, naredili kolesarske poti in informacijske table. Aktivni smo bili pri snovanju vsebine za obnovljeno Grilovo domačijo,« kar ne neha naštevati.
Franc je malo zašel, kot pravi, tudi v politiko in bil dva mandata občinski svetnik. Vse to je počel v prostem času, sicer pa je bil zaposlen v PLP, hčerinski družbi Premogovnika Velenje, kot vodja komerciale in priprave dela. »To delovno mesto me je vodilo vsepovsod po Sloveniji, kjer sem spoznaval veliko ljudi in dejavnosti in vse to me je podpiralo tudi pri delu na področju turizma.«
Franc je letos nastopil drugi mandat predsednika Društva revmatikov Slovenije. Tisti, ki ga dobro poznajo, vedo, da ga revma spremlja skoraj celo življenje. »Obstaja 42 vrst revmatičnih obolenj. To vemo danes, včasih so poznali le dve. Star sem bil 29 let, ko sem zbolel, in predpisali so mi strogo mirovanje, to pa me je »zvilo«. Danes bi me zdravili drugače. No, moje stanje se vsa leta ni spremenilo oz. poslabšalo, ker ogromno telovadim – sam in v društvu,« iskreno pove.
Kaj ga žene? »Mislim, da sem se rodil kot človek, ki želi nekaj ustvariti. Kraju sem hotel prinesti prepoznavnost ter pestro in razgibano življenje krajanov. V TZS skrbim za društveno dejavnost 400 slovenskih turističnih društev. Vedno iščem izzive, zato se navadno po dveh mandatih poslovim in grem naprej,« sklene z napovedjo, da ga bomo v prihodnjih letih srečali še kje.
Vlado Stropnik, kmet, planinski delavec
Ob 120-letnici delovanja Planinskega društva Šoštanj je med drugimi izstopalo ime Vlada Stropnika, prejel je namreč častni zlati znak Planinske zveze Slovenije. Šoštanjčani pa tudi mnogi drugi v Šaleški dolini ga poznajo kot zelo uspešnega kmeta, ki je sodobno opremljeno kmetijo s 36 ha zemlje, z okoli 80 glavami goveje živine, polovica je molznic, in povsem novim hlevom prepustil sinu, sam pa se je po 40 letih dela kot gospodar kmetije »upokojil«. V narekovajih zato, ker nima niti dneva delovne dobe v klasični službi, ampak si je pokojnino pridelal, prigaral s kmetovanjem. »V pravem času je treba mladim predati delo,« je prepričan.
»Tudi pri Planinskem društvu Šoštanj bi moralo biti tako, smo pa še vedno stari zraven,« se zasmeje. V PD Šoštanj se je včlanil leta 1973. V Vladovem življenju zasedajo namreč planine, gore, narava pomemben del. »Te ljubezni nisem podedoval od staršev, kvečjemu od stare mame, s katero sem že kot petleten hodil nabirat brusnice na Mozirske planine, Smrekovec. A jih nisem v vseh letih nabral niti za skodelico, sem pa užival v miru, razgledih. Nikoli ne bom pozabil z jutranjim soncem ožarjenih Savinjskih Alp! To je pač bilo v meni, to čustvo do narave.«
Zato je po šestdesetih letih še vedno zaljubljen v planine, čeprav je ob številnih funkcijah, ki jih že 30 let opravlja v planinskih organizacijah, društvih, v hribih našel bolj malo miru. Spada med organizatorje izletov za upokojence, planinskih pohodov, tur v gore doma in v tujini, udeležuje se izobraževanj, delovnih akcij … »To je moje drugo življenje. Nisem nabiralec žigov in trofej, a sem verjetno že pokukal v vsa evropska gorstva po malem. Slovenija je čudovita, najbolj pa so me navdušile albanske Prokletije. Toda s funkcijami sem si nakopal preveč dela, to nosi s sabo odgovornost in veliko organizacijskega dela. Sem vodnik PZS v treh kategorijah, markacist PZS v dveh kategorijah, načelnik markacijskega oddelka …, pač ne znam reči ne,« pravi. V vseh desetletjih je prejel veliko priznanj za svoje planinsko delovanje in to mu veliko pomeni, saj, kot pravi, je to tudi edino »plačilo« za prostovoljsko delo.
Zelo je kritičen glede naravovarstva. »V naših gorah to ni problem, so zelo čiste, po mnogih drugih državah pa je to drugače. Plastika nas bo pokopala,« še enkrat med vrsticami pove, koliko mu pomeni narava. In tudi svobodno življenje. Nenazadnje je doma vrh Florjana, z razgledom po Šaleški dolini proti Velenju in »si sploh ne predstavljam niti, da bi živel v strnjenem vaškem naselju,« se zasmeje na koncu.