Čas med veliko in malo mašo, med Marijino smrtjo in njenim rojstvom (15. avgust in 8. september) je nadomestil nekdanja poganska žetvena slavja, ki so trajala kar trideset dni. Nekdanja žitna božanstva je v krščanstvu nasledila Marija, ki so jo tako na vzhodu kot na zahodu častili kot varuhinjo žit, nekdanja praznovanja in žrtvovanja v zahvalo za bogat pridelek in prošnje za rodovitnost v prihodnjem letu pa so bila vsaj deloma pozabljena. Ostala pa je vera, da je medmašni čas posebno blagoslovljen; tedaj je ajdova paša najboljša, rastline nabrane v tem času imajo v sebi največ zdravilnih moči, kokoši tedaj najbolj rade nesejo in so tudi sicer dolgo uporana: “medmašna jajca držijo celo leto…«
Medmašni čas in božje poti
