Franc Forštner je dolgoletni predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih (MDGN) Velenje, ki letos praznuje 60 let delovanja in je ob občinskem prazniku prejelo grb MO Velenje. Ob tem okroglem jubileju je društvo prevzelo tudi organizacijo osrednje slovenske proslave ob Mednarodnem dnevu gluhih. Gre za pomemben dogodek v svetovnem merilu, saj ga gluhi proslavljajo tretjo soboto v septembru po vsem svetu.
Franc Forštner je popolnoma gluha oseba. Če ga srečate, tega na pogled ne boste vedeli. Prav zato, pravi Franc, je gluhota, tudi naglušnost, zelo težka invalidnost, saj je nevidna, človek pa vseeno potrebuje pomoč in podporo. Človek je lahko gluh iz različnih razlogov, lahko od rojstva ali pa se to zgodi kasneje v življenju. »V otroški dobi, pri 11 letih, sem izgubil sluh. Tega niti nisem sam zaznal, temveč moja stara mama in učiteljica v šoli. Verjetno je bilo vzrokov več; ponavljajoče angine, bronhitisi, ošpice, sam pa sumim, da je bil lahko vzrok padec s krušne peči, ko sem krvavel iz obeh ušes. Pravega vzroka nikoli niso ugotovili, tudi na ORL v Ljubljani ne,« pripoveduje Franc. Morda se sliši čudno, da otrokovih težav s sluhom niso zaznali, a Franc ima več razlag. Najprej, pravi, včasih otrok na kmetiji niso nič božali, bilo je treba delati. Poleg tega je bil Franc brihten otrok, ki je že pred šolanjem rad bral, tudi pisati je znal, znanje je sprejemal zelo hitro, zato mu je sprva v šoli dobro šlo, svojo težavo pa je spretno reševal z branjem z ustnic, poleg tega so doma govorili glasno. V četrtem razredu pa se je njegov sluh zelo poslabšal, s tem pa tudi njegov učni uspeh.
V Ljubljani so zdravniki ugotovili popolno gluhoto na levo uho, na desnem je še imel ostanke sluha. Dobival je zdravila, vitamine, bil na operaciji mandljev, žlez, da bi ustavili popolno gluhost še na desnem ušesu. Od 11. do 48. leta je uporabljal slušni aparat, potem mu je sluh še opešal in je dobil polžev vsadek. Udeležil se je več tečajev znakovnega jezika, tako da se lahko sporazumeva tudi tako.
Ne pozna besed »se mi ne ljubi«
Njegova invalidnost mu ni preprečila šolanja in uspešnega dela v službi. Izšolal se je za RTV-mehanika. »Najprej sem delal v EKO v sklopu RŠC, nato v elektro delavnicah Gorenja, kasneje v IPC Gorenje, kjer smo delali kabelske sete za vse aparate Gorenja. Bil sem skupinovodja, mojster, delovno dobo sem sklenil kot vodja v kontroli kakovosti. Nikoli nisem bil veliko doma, vedno sem hodil v službo brez zadržkov,« pripoveduje. Kot invalid 4. stopnje invalidnosti je imel od leta 1981 beneficirano delovno dobo in se je upokojil leta 2007 po dobrih 33 letih dela.
Pravi, da se ne počuti kot upokojenec, saj je od leta 2013 zelo aktiven predsednik društva. V letu 2025 se mu bo mandat znova iztekel in že ga nagovarjajo, naj še ostane. Zato ker je dober motivator, ker ne pozna besed »se mi ne ljubi«. A Franc pravi, da bo sčasoma le moral prepustiti vodenje komu mlajšemu.
Ko ne slišiš sirene
»Biti gluh je nevidna invalidnost, nihče je ne vidi in včasih gluhi ljudje tudi v sebi marsikaj potlačimo, zadržimo, težje se vključujemo v družbo, ne dobimo vseh informacij, na TV ni podnapisov, ni tolmačenja.« Franc svoje težave dokaj uspešno obvlada, ima pa jih, tako kot tudi drugi gluhi in naglušni ljudje. Največ so jih imeli ob nedavnih poplavah, saj niso slišali siren, niso imeli informacij, kaj se dogaja, kam se obrniti po pomoč. Franc je organiziral pomoč za člane društva – 11 jih je bilo prizadetih v poplavah, na srečo nihče ni izgubil vsega, imeli pa so škodo. »Obiskal sem jih in jim dal moralno podporo, predvsem pa smo jim dajali informacije na družbena omrežja, Facebook, spletno stran, pošiljali elektronsko pošto in SMS-sporočila.«
Za gluhe in naglušne osebe so družbena omrežja zelo koristna, pravi Franc. Njihova koristnost se je pokazala tudi v času epidemije korona virusa, ko so se tam povezovali.
»Za osebe z okvaro sluha manjka aplikacija, način osebnega obveščanja. Ko zvečer odložimo slušne aparate ali polževe vsadke, ali pa tisti, ki so popolnoma gluhi, ponoči ne vemo, kaj se dogaja. Ustrezna aplikacija bi nas ponoči z vibracijo opozorila, zbudila v primeru naravnih nesreč,« meni Franc Forštner, ki tudi na državnem nivoju opozarja na težave in potrebe gluhih, naglušnih in gluhoslepih oseb, da bi lahko bile bolje vključene v družbo in živele čim bolj samostojno ter samozavestno.
Na Zvezi gluhih in naglušnih Slovenije je član odbora naglušnih in član upravnega odbora, član več komisij, tudi za zakonodajo. »Povem svoja razmišljanja in skušam spraviti v življenje predloge, ki bi nam olajšali življenje. Seveda pa je vse odvisno od posluha vlade, države in denarja,« sklene.