Trenje lanu so na Štajerskem ponekod in včasih opravili že pred velikim šmarnom (15. avgusta), vendar so v zadnjem stoletju običajno vendarle počakali, da je bila večina drugih jesenskih del opravljena in so se ga lotili v tem času. Marsikje na Štajerskem pa je bilo tretje lanu v navadi prav okrog sv. Uršule, ki goduje 21. oktobra. Tudi v Šaleški dolini je bil trenje lanu skupinsko delo, saj so k eni hiši običajno prišle vsaj štiri terice; ob dobri letini včasih tudi po osem, trle pa so ob »pajštvi« – sušilnici, v kateri je gospodar pred tem posušil lan. Pajštve so bile zaradi nevarnosti požara pogosto nekoliko stran od hiše. Tam so imeli na večini domačij pripravljene enodelne in dvodelne trlice, s katerimi so terice vsak posušen snop lanu potrle; najprej pri glavi in nato pri korenu, vendar najprej samo na pol, tako da je odpadel »pezdir«, v rokah pa so jim ostale »pesti«, ki so jih dali potem še enkrat sušit, vendar le za kakšno uro, nato pa so jih do konca otrle in povezale v »pušlce« – v vsakega po petnajst pesti. Pušlci so potem na podstrešju počakali zime, ko so k hiši prišle predice in jih spredle.
Terice so bile lahko le mlajše in močne ženske, saj je bilo delo težaško, so pa terice ta dan »prevzele oblast« v svoje roke. V svoji bližini niso prenašale moških in so jih celo napadle in pregnale ali pa jim pokazale golo ta zadnjo. Kadar jim je kak mladenič prišel preblizu, da so ga lahko ujele, so mu za hlače in srajco natlačile pezdirja, da je bil čisto opikan in opraskan in ga namazale po obrazu s sajami. Ob teritvi se je morala poleg teric posebej izkazati še ena ženska – gospodinja, saj je požrešnost teric in njihova zahtevnost glede hrane prešla celo v pregovore.
Po večerni pogostitvi, ki je bila taka kot ob največjih praznikih, saj »terice pogače, potice jedo …«, pa so se jim le lahko pridružili tudi moški z muzikantom in pogosto se je teritev končala s plesom do jutra.