Gost februarskega klepeta pod Pustim gradom je bil predsednik DU Šoštanj Janko Zelcer. Dinamičen, aktiven, zgovoren upokojeni rudarski nadzornik, ki je vse življenje napredoval in opravljal številne funkcije. Tudi v pokoju, čeprav se je sprejemu skoraj vsake od njih najprej upiral, nato pa jo sprejel in opravil z odliko.A v pogovoru z Jernejem Hozjanom sta začela na začetku: v Jankovi mladosti, ki jo je preživljal v Škalah in kjer se je že obilno kazal njegov nemirni duh. »Do šole sem imel 10 minut, do doma po pouku pa eno uro,« je že s prvimi stavki o šolskih dogodivščinah sprožil smeh. Tudi zato, ker je bilo med poslušalci veliko njegovih vrstnikov, nekdanjih sodelavcev ali sosedov ter članov DU Šoštanj, ki ga dobro poznajo in so njegovo pripovedovanje anekdot s kimanjem in smehom potrdili.
Če je bil s sošolci med glavnimi ‘pobalini’ v škalski šoli, pa se je stanje spremenilo, ko so Škalčani prišli na OŠ Mihe Pintarja Toleda v Velenje. Tam so bili seveda ’tisti iz vasi’. Srečali so vrstniško nasilje, a škalski fantje so se kmalu znali ubraniti.
Delo, ne pa šport
Janko je končal poklicno šolo RŠC. »Želel sem biti avtomehanik, a so sprejeli le dva. Pregovorili so me, da sem se šel učit za kovinostrugarja, čeprav sploh nisem vedel, kakšen poklic je to. Pa sem se izučil, najprej delal v RŠC, nato pa sem šel za boljšo plačo v Gorenje, v vzdrževanje,« je v svojem hitrem slogu govorjenja našteval in kmalu ugotovil, da mu stanje za strojem ne leži. Na Delavski univerzi je ob delu končal šolanje za strojnega delovodjo in končno pristal v Rudniku lignita Velenje. Kar kmalu je opravil izpit za nadzornika za metansko jamo. Več let je bil vodja vzdrževanja izvoznih naprav in črpališča v Starih Prelogah, nato je bil 14 let nadzornik uvoza in izvoza na Jašku Škale, kjer je zdaj Muzej premogovništva Slovenije. Zadnjih sedem let delovne dobe je bil tudi predsednik sindikata Jaška Škale.
Tako na hitro je preletel delovno dobo, a v tem času se ni posvečal le delu. »Zanimal me je šport; vpisal sem se v judo klub in tri leta treniral nogomet pri NK Rudar. Oče je ta moj interes kar zaključil z besedami, da si bom kruh služil z rokami, ne s športom. Tako je to bilo včasih,« je pojasnil. Med šolanjem se je vpisal k mladinski godbi, in to preračunljivo. »Videl sem, da so godbeniki v času vaj in nastopov prosti šole, dobili so malico … V dveh mesecih sem se naučil igranja na tolkala in sem že nastopal. Imeli smo koncerte, šli na izlete, na morje. Kasneje, ko sem bil že v službi, pa sem se na Konovem pridružil tamburašem in bil član 26 let, za kar sem dobil srebrno Gallusovo značko,« je ponosen. Čeprav je Janko letnik 1952, je že kot sedemletni fant sodeloval pri udarniškem delu, gradnji Velenja, saj so za lažja dela porabili tudi mulce.
Za funkcije se ni potegoval, kar našle so ga
Ob času se je poročil in zaživel v Gaberkah. Bil je pobudnik ustanovitve športnega društva in tako se je začelo obdobje funkcij. Najprej v SZDL (socialistična zveza delovnega ljudstva), nato je bil predsednik Sveta KS Gaberke, predsednik PGD Gaberke, predsednik pododbora DU Gaberke in nazadnje, od 2014, predsednik DU Šoštanj. »Za nobeno funkcijo se nisem potegoval, kar našle so me, pustil sem se pregovoriti. Na vsaki funkciji je bil vedno moj cilj, da naredim kaj novega. Tako je bila moja ideja Praznik žetve in kruha v Gaberkah, ki smo ga peljali 15 let. Za vodenje DU Šoštanj sem nagovarjal precej predsednikov pododborov po krajevnih skupnostih in nazadnje le sprejel. Zavedal sem se, da je to velika naloga. Takrat je bilo osem pododborov v DU Šoštanj, po izstopu Raven jih je zdaj sedem. Najbolj pomembno zame je bilo, da ostanemo povezani, da sodelujemo, samo tako bomo lahko dobro delali. To je uspevalo in še danes zelo dobro uspeva,« je vesel in ponosen.
Več v Našem času št. 11/23, ki je izšel 16. marca 2023.