Pogovarjali smo se s Klemnom Špehom, trenerjem v Sabljaškem klubu Rudolf Cvetko Velenje
Kako gledate na svoje varovance in sabljaški klub v Velenju?
Lahko rečem, da z velikim ponosom in zadovoljstvom vsak dan spremljam šport, za katerega verjamem, da se razvija. Kljub temu da mogoče nismo tako izpostavljeni kot drugi športi oziroma nismo v ospredju, smo zelo uspešni na našem področju in rastemo kot klub in šport nasploh.
Koliko tekmovalcev imate in v katere kategorije so razporejeni?
V našem klubu trenutno deluje več kot 20 aktivnih članov, od tega jih je največ v kategoriji tekmovalcev – gre za zelo raznoliko starostno kategorijo, ki sega od kadetov do odraslih, ki so blizu 40. leta. Imamo tudi kategorijo začetnikov, ki ne tekmujejo, se pa pripravljajo na tekmovalno obdobje. Imamo še kategorijo veteranov, ki je po starosti precej raznolika, naš najstarejši tekmovalec se bliža 70. letu.
Tudi sabljanje kot vsak šport najbrž zahteva odrekanja, da nastopijo vrhunski rezultati?
Seveda. Odrekanj je veliko, vloženega časa in truda še več. Naši tekmovalci trenirajo vsak dan, s tem da so treningi ločeni na specifične treninge sabljanja, kondicijsko pripravo in individualne treninge s trenerjem. Brez vsakodnevnih treningov v kategoriji tekmovalcev seveda ne bi šlo.
Kaj je pri sabljanju ključnega pomena? Katere predispozicije ali lastnosti morajo imeti tekmovalci?
Marsikdo pravi, da je sabljanje šport, ki krepi tako telo kot duha. Pomembna je fizična pripravljenost, torej sposobnost, ki je vezana na hitrost, eksplozivnost, moč, tudi motoriko. Pomembni sta še taktika in obvladovanje samega sebe. Dober sabljač mora obvladati obe področji, tako fizično pripravljenost kot nadzor nad vsemi ostalimi stvarmi, ki se dogajajo v glavi med borbo. Pri naših najmlajših je pomembno, da se najprej navadijo na šport in na redno udejstvovanje v njem, predvsem pa da ga vzljubijo. Brez tega, da se otroci treninga udeležujejo radi, in brez radosti, ni vrhunskega športa.
Junija ste se udeležili državnega prvenstva v sabljanju v Kamniku. Tudi sicer ste v zadnjem obdobju imeli veliko tekmovanj. Kako zahtevna so in s kakšnimi vtisi se vračate z njih?
Zaradi vseh ukrepov, povezanih z epidemijo, so nekaj časa trpela tudi tekmovanja in udejstvovanja tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Zdaj pa se mi zdi, da so tekmovalci zelo željni tega in poskušajo nadoknaditi zamujeni dve leti. Letos smo bili res aktivni, takoj ko so se zadeve umirile in sprostile, smo se udeležili vrste turnirjev in zabeležili tudi odlične rezultate.
Kdo so tisti, ki lahko posežejo po najvišjih mestih?
Veliko jih je. Med člani imamo v kategoriji floret Marka Popraska, ki je letos na državnem prvenstvu članov, čeprav je še kadet, dosegel odlično drugo mesto in Lea Čretnika, prav tako kadeta, ki je dosegel odličen rezultat.
Med dekleti je mladinka Pia Čretnik v kategoriji članice dosegla odlično drugo mesto. Žal ena naših najboljših tekmovalk, Iza Šerc, zaradi poškodbe ni mogla nastopiti na državnem prvenstvu. Pri veteranih je zgodba podobna. Tadej Knez je postal državni prvak v kategoriji floret veterani, Maja Šerc je v tej kategoriji postala podprvakinja, Jerneja Čretnik je zmagala. Tudi naš najstarejši tekmovalec Franc Rogan je svoj nastop zaključil z bronasto medaljo. Ekipa v sestavi Luka Mravljak, Jure Mravljak, Mark Poprask in Anže Guček je stopila na najvišjo stopničko. Naša druga ekipa v zasedbi Tadej Knez, Leo Čretnik in Matej Gorjan je osvojila bron.
Kako pogoste so pri sabljanju poškodbe?
Poškodbe so del športa, ampak lahko povem, da jih je pri nas malo. Poškodbe se dogajajo, vendar je sabljanje eden najbolj varnih športov, kar dokazuje tudi olimpijska statistika, ki beleži število poškodovanih v olimpijskih športih.
Celoten intervju najdete v Našem času št. 26/22, ki je izšel 30. junija.