Žličke v vseh sladkorjih so bile vzporedno poravnane. V sicer žgočem poletju je bilo to jutro oblačno in sveže hladno, s streh in po cesti so se cedile zadnje kapljice nočne nevihte. Prva misel ob tem jutranjem sprehodu po prebujajoči se Ljubljani je bila: to moram storiti večkrat! Si vzeti čas za skodelico najljubšega čaja in srkanje trenutka za trenutkom v najljubši čajnici. Miren, ozaveščen jutranji čas je ravno pravšnji za opazovanje tisoč stvari, ki bi jih običajno spregledala. Mlad par se zaljubljeno sprehaja po ulici. Starejši gospod se med umirjenimi koraki z naravnost uprtim pogledom potaplja v svoje misli. V takšnih pomirjajočih trenutkih je napeto premlevanje obveznosti utišano. Opazovanja časa iz globine zavesti povleče refleksijo in na plan priplavajo strateške ideje … Dokler nenadoma ne zazvoni telefon. Zaradi klica, sporočila, maila ali drugega obvestila. Tiranija nujnega prekine tok misli in te potegne v vrtinec opravkov, ki jih je pogosto preveč, da bi človek sploh lahko razmišljal drugače, kot v okviru kljukanja opravil s seznamov, na katerih se, še preden odpraviš pet stvari, že znajde deset novih.Zaposlenost mi je načeloma všeč. Daje določeno mero adrenalina in včasih ravno pravšnjo dozo stresnih hormonov, da si buden, navdušen in energičen pri krmarjenju med izzivi. Biti moraš le dobro organiziran, da te val obveznosti ne preplavi. Na drugi strani pretirana količina alinej in zavzetost za njihovo dobro izpolnjevanje privede do občutka, da si ne smeš, ne moreš privoščiti trenutka zase. Vsaj ne daljšega od nekaj minut, morda ur, par dni dopusta. Za najbližje. Nič več. Na kavi s prijatelji veselo debatiraš, kako fino bi bilo skupaj pobegniti stran, za vikend ali teden, kot smo to počeli v srednji šoli. Obenem pa si vsi za mizo pri sebi mislijo, da se to ne bo nikoli zgodilo, ker bo vsak čas, če ta že pade z neba, namenil čemu, komu drugemu. Bolj nujnemu, bolj pomembnemu.Na tej točki je včasih treba samo čim manj razmišljati. Povabilo sprejeti in zaupati temu, da se zaradi dvodnevne odsotnosti pač ne bo sesul svet. Enako je z dopustom, z odločanjem, za katerega imajo nekateri velike težave. Dostikrat je ob vnaprejšnjem načrtovanju enostavno na urniku in se vse ostale stvari že uskladijo z njim. Navsezadnje nihče ni nenadomestljiv in lahko nekaj časa “manjka”. Na koncu se običajno niti približno ne spomniš, kakšno gužvo si imel par dni pred oddihom, spomniš pa se prijetnih doživetij nekega izleta.
Ljudje si velikokrat sami postavljajo omejitve, ki bi jih lahko presegli. Nekaterim ustreza čim manj tistega res sproščenega prostega časa, ki se rodi ob več dni trajajočem izležavanju na morju. V takih presekih vsakodnevnega vrveža in novem okolju se človek poglobi vase in se sooča z razmisleki, ki ne prinesejo nujno dobre volje. Preteklost, prihodnost, kako naprej? Katera tveganja boš sprejel, katera zavrnil? Včasih je lažje biti na mestu, ker je to znano in varno, medtem ko so tveganja strašljiva, saj prinašajo negotovost.
Čustva refleksije so lahko sprožilec razmišljanja, a še zdaleč niso dovolj za spremembe. Ta korak sledi in je težji. Zame je morja, poslušanja šumenja valov in opazovanja neba med poslušanjem glasbe za to poletje konec. Se bo pa našel čas za milino jutranje svežine mesta in kakšno skodelico čaja. Takrat ob izklopljenem telefonu.
Tjaša Zajc
