Ja, včasih se je drugače živelo. In ja, časi se spreminjajo – a človek je še vedno človek, pa najsi je star ali mlad. In četudi si morebiti ne more privoščiti pametnega telefona ali pa mu pešajoče oči in tresoče se roke onemogočajo brkljanje po drobnem zaslonu ali pa se mu preprosto ne da ukvarjati z vsemi temi novotarijami, ima še vedno pravico, da živi kot človek. Da dvigne denar, ki si ga je prislužil s poštenim delom; da z njim plača položnice in nakupuje v trgovini. Da pride k zdravniku, uradniku ali svetovalcu, kadar jih potrebuje –
ne pa k robotu. Da ni osramočen in izključen, ker ne sledi pobesneli digitalizaciji.
»Aplikacija?«
To je vprašanje, s katerim prodajalke pred blagajno spravijo v zadrego marsikaterega kupca. Vrsta se daljša, ljudje se dregajo s komolci in šušljajo, ubogi človek pa nerodno jeclja, da se ne spozna na te novotarije in da je pač človek starega kova. Za takšne pa očitno v naši z napredkom obsedeni, zgolj v prihodnost zazrti in razčlovečeni družbi, pospešeno zmanjkuje prostora. »To je grozljiva diskriminacija in državo bi moralo biti sram, da jo dopušča,« je ostra Anka Tominšek, ena najvidnejših slovenskih bork za pravice starejših, dolgoletna strokovna sodelavka Zveze društev upokojencev in članica skupščine ZPIZ.
Pri svojih 89 letih je še vedno energična in neustrašna, njen jezik je oster kot skalpel, njen pronicljivi um pa še vedno nezmotljivo prepoznava krivice. V zadnjih tednih tako bruha ogenj in žveplo na odločitev trgovskih verig, ki omogočajo koriščenje popustov izključno uporabnikom svojih mobilnih aplikacij. Majhen korak za digitalizacijo, nepremostljiva razdalja za marsikoga, ki je že pred tem čedalje težje držal korak z brezglavim bezljanjem tehnološkega napredka. Spremembe so bile uvedene že pred več kot dvema mesecema, stiske uporabnikov in uporabnic, zlasti starejših, pa se v tem času niso prav nič zmanjšale – nasprotno, vrste so vse daljše in vse počasnejše, zadrega in sram pa vse večja.
Človeški stik in prijazna beseda
»Večkrat sem že opozorila trgovce, da vsi starejši še zdaleč nimajo pametnih telefonov,« pravi Tominškova, »med tistimi, ki jih imajo, pa niso vsi takšni, ki bi suvereno obvladali delovanje aplikacij.« Da so trgovske aplikacije mnogokrat neživljenjske in tudi nepoštene do tistih, ki so navajeni življenja po starem – kar v bistvu pomeni človeški stik in prijazno besedo – so večkrat poudarili tudi v združenju Srebrna nit. Trgovske marketingarje so opozorili, da veliko starejših preprosto nima možnosti slediti novostim, povezanim s sodobnimi tehnologijami, zapletene poti do popustov pa »jim sprožajo dodatne frustracije in ustvarjajo občutek diskriminiranosti v primerjavi z drugimi kupci«.
Veliko starejših preprosto ne more ali ne zna naložiti zanje prezapletene aplikacije. Težko je po več minut v kosu zbrano buljiti v mali zaslon žepnega telefona, če človekov vid ni več najboljši in če se mu nemara tresejo roke. Ob tem pa marsikdo z nalaganjem aplikacije ne želi obremenjevati svojih otrok in vnukov, ker mu to brani ponos; človeku je pač težko priznati, da je zadeva, ki se vsem okoli njega zdi najpreprostejša, zanj velik izziv. A opozorila Srebrne niti in posameznic, kot je Anka Tominšek, so naletela na gluha ušesa.
Kilometri do penzije
Digitalizacija popustov v trgovinah je le najnovejši izmed valov postopnega izrivanja ranljivih skupin na obrobje krasnega novega sveta, pojasnjuje Simon Delakorda, direktor Inštituta za elektronsko participacijo INePA: »Začetnice teh trendov so bile banke in Pošta Slovenije, ki so ukinjale poslovalnice in bankomate v manjših naseljih, kar je spravilo v stisko marsikaterega upokojenca in upokojenko, ki sta bila dotlej navajena dviganja pokojnine in plačevanja položnic na bančnih in poštnih okencih.«
Namesto prijaznih – in nemalokrat neizmerno potrpežljivih – uslužbencev in uslužbenk so se morali priučiti uporabe aplikacij mobilnega bančništva, tisti, ki jim to ni uspelo, pa odtlej romajo do najbližje pošte ali bankomata. Eni se peljejo z avtom ali avtobusom, druge peljejo sorodniki, na vasi pa se najdejo tudi takšni, ki morajo peš prehoditi tudi po nekaj kilometrov, da pridejo do penzije.
Prisila k tehnološkemu razvoju
Po bankah in poštah je digitalizacija zajela še občutljivejše področje: zdravstvo. Spomnite se samo vrst pred zdravstvenimi domovi v Ljubljani in negodovanja, ko je celoten slovenski zdravstveni sistem prešel na elektronsko naročanje, v veliki meri pa tudi na elektronsko obravnavo bolnikov. Logično, najbolj priročno je posameznike in posameznice zbiti skupaj v brezoblično maso anonimnežev, ki se jih obravnava po enem in istem brezčutnem algoritmu.
Za veliko ljudi, zlasti starejše, pa je to velik šok, kajti navajeni so zdravstva, ki je od pamtiveka temeljilo na človečnosti, sočutju in pogovoru. Ta je bil za marsikoga, ki bolehno starost preživlja osamljen, ena redkih priložnosti za medosebni stik – ki je nemalokrat najboljše zdravilo za marsikatero tegobo. Mimogrede, slovensko javno zdravstvo je pred časom povsem ukinilo tudi komunikacijo po elektronski pošti, stik s svojim zdravnikom ali zdravnico lahko bolniki navežejo izključno po spletni platformi, kot je recimo Gospodar zdravja.
In tako je iz bančništva prek zdravstva digitalizacija dokončno zasedla še trgovine.
Glas živega človeka bo utihnil
Cilj takšnega »napredka« torej ni obogatiti in olajšati življenja uporabnikov storitev in potrošnikov, temveč bankirjev, uradnikov, zdravnikov, trgovcev … Za starejše, ki jih cinični kapitalizem vidi predvsem kot strošek, pa to pomeni odrivanje na skrajni rob družbe. »Skrbi me, kje je skrajna meja digitalizacije,« potarna Anka Tominšek. »Tehnologija bi se morala prilagajati človeku, ne pa obratno.«
Ob tem pa je povsem na dlani, da se bo nevarnost digiskriminacije samo še stopnjevala. Kot pojasnjuje Simon Delakorda, nas je med tem, ko smo bentili v vrstah pred blagajno v trgovini, že dosegel najnovejši val razčlovečenja, ki temelji na umetni inteligenci. »Na primer, letalske družbe so namesto človeških operaterjev za razreševanje zapletov z vozovnicami in prtljago vzpostavile ‘chat bote’, programe umetne inteligence, s katerimi moraš potrpežljivo šahirati po njihovi logiki, če želiš priti do zaključka, do katerega bi v pogovoru z drugo osebo prišel v nekaj trenutkih. Tovrstni odzivniki in klicni centri se pospešeno uveljavljajo tudi v javni upravi; čedalje redkeje se pripeti, da na drugi strani slušalke še zaslišimo glas živega človeka. V nekaj letih bo ta glas povsem utihnil,« pravi.
To je zastrašujoča misel, ker človeška skupnost temelji na medčloveških stikih in komunikaciji. Nepremišljena, prehitra in diskriminatorna digitalizacija pa lahko te stike ogrozi in neusmiljeno marginalizira vsakogar, ki ne zmore – ali pa preprosto ne želi – igrati po novih pravilih. Zato je nujno, da tudi tistim, ki želijo živeti po starem, torej analogno, omogočimo, da zaradi tega niso na slabšem in niso zasramovani ter izključeni iz vsakdana.
Kdor še vedno želi uveljavljati popust, čeprav nima naložene aplikacije na pametnem telefonu, bi mu to moralo biti še naprej omogočeno. Kdor se želi pogovoriti s svojo zdravnico, ker so njegove težave psihosomatske, bi moral biti slišan. Kdor želi dvigniti svojo (povečini) težko in pošteno pridelano pokojnino na bančnem okencu, bi mu morali to okence odpreti. Kdor želi o zapletu z internetno povezavo, osebno izkaznico, letalsko vozovnico ali izgubljenim paketom govoriti z razumevajočim in sočutnim človekom, namesto da čaka na 27. mestu v vrsti za avtomatski odzivnik ob zvokih osladne klavirske melodije – ta si zasluži, da mu prisluhne človek.