Slovencem je martinovo dobro znan praznik, saj se mnogokrat pošalimo, da obstajajo prazniki in obstaja martinovo. 11. november je dan, ko goduje sveti Martin. V tem času zadiši po pozno jesenskih jedeh: po pečeni goski ali raci, tradicionalni so tudi mlinci in rdeče zelje, nikakor pa ne sme manjkati mlado vino.
Kdo je bil sveti Martin?
Prvotno Martin ni bil povezan z rujno kapljico. Sv. Martin Tourski je bil cerkveni konjeniški častnik v Galiji (v zdajšnji Franciji), pozneje je postal škof. Ker je bil skromen in dobrega srca, so ga imeli ljudje radi in kmalu so okrog njegovega življenja spletali legende. Najbolj znana je zgodba, po kateri naj bi pozimi srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in ga polovico dal beraču, da ta ne bi zmrznil.
Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se skril med gosi, ki pa so ga izdale z gaganjem, zato morajo na njegov god umreti in priti na mizo. Tudi po tem, ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen in znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže. Po njegovi smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Na tleh naše države je 94 cerkva, posvečenih svetemu Martinu. Na tisoče cerkva pa po vsej Evropi.
Do Martina je vino grešno
Pri nas se dan svetega Martina praznuje predvsem kot praznik vina. Zaznamuje ga ljudski rek: Svet’ Martin nar’di iz mošta vin’. Do tega dne se mošt namreč obravnava kot nečisto in grešno novo vino, ki se ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. Takšnega jesenskega rajanja drugod po Evropi ne boste doživeli, zato obiščite katerega izmed velikih martinovanj na Ptuju, v Mariboru, Slovenskih goricah, Halozah, kjer so doma vinogradi. Sicer pa vam tudi ni treba tako daleč. Martinovo v naši bližnji okolici lahko doživite v Starem Velenju in Šmartnem ob Paki, kjer imajo na ta dan tudi občinski praznik.
Do martinovega je vsa letina pod streho. Poljščine so v kleteh in kaščah, vino je v sodih, čreda se vrne s planinskih pašnikov in je spet v domačem hlevu. Tudi svatbe so bile nekdaj omejene na čas pred pustom – pred setvijo in po martinovem – ko so pridelki pod streho in je konec paše.
V Velenju imamo v Krajevni skupnosti Šmartno cerkev posvečeno svetemu Martinu. Nekdaj je bila to samostojna župnija. Letos konec poletja pa je na pastoralni ravni stekel postopek združevanja župnij. Župnijo Velenje, ki je torej v fazi nastajanja, sestavljajo tri dosedanje velenjske župnije: Župnija Velenje – blaženi A. M. Slomšek, Župnija Velenje – sv. Marija in Župnija Velenje – sv. Martin.
Koliko Martin in Martinov imamo pri nas?
Ime izhaja iz latinščine – Martinus in pripada bogu vojskovanja Marsu. Po podatkih statističnega urada naj bi v Sloveniji živelo 8.771 ljudi z imenom Martin. Gre za 25. najpogostejše moško ime pri nas, med vsemi pa je na 38. mestu. Največ jih živi v osrednjeslovenski regiji, manj v savinjski, še manj v podravski in najmanj na Koroškem in v Zasavju.
Žensk z imenom Martina je nekoliko manj: 7.381. To ime je po pogostnosti med ženskimi imeni na 27. mestu, med vsemi imeni pa na 60. mestu. Tudi največ Martin živi v osrednjeslovenski regiji.
Najbolj pogosto so se za ime Martin odločali starši od leta 1951 do leta 1960, takrat so kar 1.225 dečkom dali takšno ime. Popularno je bilo tudi v letih 1991 do 2000.
Znani Martini in Martine
Vpliven nosilec tega imena je Martin Luther, teolog, ki je začel protestantsko reformacijo. Tako je bilo ime tudi petim papežem, dva sta bolj znana kot Marinus.
Kaj pa slovenske Martine in Martini, ki godujejo 11. novembra?
Martin Juhart, harmonikar Poskočnih muzikantov, glasbeni urednik oddaje V petek zvečer.
Martin Hvastija, nekdanji kolesar in trener, pa tudi komentator kolesarskih prenosov,,Martin Štibernik, avtor, producent, nekoč tudi harmonikar legendarnih Slapov, župnik Martin Golob, ki ga boste po novem srečali v Grosupljem, igralka Maja Martina Merljak, plavalec Martin Strel, Martin Kojc, slovenski psiholog, parapsiholog in publicist.
Ob vsem tem pa ne gre pozabiti na slavnega Martina Krpana z Vrha od Svete Trojice. Gre za slovensko umetno pripovedko, ki jo je napisal Fran Levstik leta 1858, in je bila objavljena v Slovenskem glasniku.