Obiskali smo strokovno delavko društva Hiša in Centra za brezdomne osebe Brigito Šinigoj, ki opozori na potrebe ljudi, ki se soočajo z brezdomstvom, ter na to, da gre za uporabnike programa – osebe brez prostora za bivanje, ki jih v program napotijo ustrezne strokovne javne službe. Društvo Hiša poleg programa Center za brezdomne osebe izvaja še program namestitvene stanovanjske podpore Sopotnik-preventivni antideložacijski program, ki ranljivejšim skupinam pomaga ohraniti bivališče in se brezplačno izvaja terensko, pri osebi doma.
»Trenutno se vključuje približno 30 ljudi, v Centru za brezdomne pa biva deset oseb. Njihova povprečna starost je 52 let. Uporabniki so moški, ker ženskih uporabnic ne moremo sprejemati zaradi prostorskih razmer, pogovarjamo se z MO Velenje, da tudi to uredimo. Gre za raznoliko družbo, vedno več je takšnih z zdravstvenimi težavami, težavami v duševnem in telesnem zdravju. V precejšnjem delu se ukvarjamo s problemom podpore zdravja,« pojasni Šinigojeva, ki se ji zdi, da ljudje utopično razmišljamo, da je brezdomstvo treba zaključiti, kar je sicer na strokovnem nivoju tudi cilj. »To, kar se dogaja v Sloveniji, je upravljanje z brezdomstvom. Strategije niso usmerjene v to, da bi se zaključilo, temveč, da ljudem pomagamo. Stvari se spreminjajo prepočasi, za brezdomne osebe še bolj.«
Vsak uporabnik ima svojo življenjsko zgodbo
Sprijazniti se moramo s tem, da brezdomnost ostaja del naše družbe ter da je v teh pokoronskih časih še posebej izrazita. Kaj opažate? »Da so ljudje mnogokrat preslišani. Pridejo osebno, pokličejo, pošljejo jih različne institucije. Pogosto kličejo iz zdravstvenih ustanov. Težava je, ker mora biti človek, ki vstopi, zmožen skrbeti sam zase. Povezana je tudi z namestitvijo ljudi, s čimer se soočamo povsod po Sloveniji. Zavetišče za brezdomne osebe namreč ni prostor, kamor lahko namestiš človeka v domačo oskrbo. Negovalne bolnišnice so v pomanjkanju, pogrešamo hospic program za brezdomne osebe in tiste brez socialne mreže,« pojasni Šinigojeva, ki se ji zdi pomembno zavedanje, da ima vsak uporabnik, ki pride v Center za brezdomne osebe, svojo življenjsko zgodbo.
»Treba si je pridobiti njegovo zaupanje, kar se izkaže z različnimi dejanji. Nihče ne pride k nam, ker mu je v življenju lepo. Z nekaterimi, ki čez čas povedo več o svojem življenju, se na tak način navežemo. Gre za težke zgodbe, ki sežejo do srca, in ljudi, ki so pogosto stigmatizirani.«
Se jih ljudje bojimo, se jim izogibamo? »Na te ljudi bi morali gledati kot na vse ostale. Gre za osebe, ki sta jih družba in razvoj še bolj potisnila na rob. Zavedati se moramo, da imamo vsi enake potrebe. Želimo se počutiti varne, spoštovane, da nas ima nekdo rad, da nekam pripadamo in počnemo, kar imamo radi. Ne glede na to, ali smo kralji ali brezdomci. Problem je tudi, da se bojimo neznanega, zato ljudi ves čas vabimo k nam.«