Kako je prijazna (in lepa) zavetnica vida in oči sv. Lucija postala grozljiva furija, ki na predvečer svojega godu kriči in žvižga ter se podi po vaseh? Razlog je pač v tem, da je po starem julijanskem koledarju na god sv. Lucije padel najkrajši dan v letu; zato je Trubar še upravičeno lahko zapisal verz »Šent Vid ima dan nerdalši, Lucija pak ner ta kratši …«
To kaže, da je Lucija v stari poganski veri predstavljala čas, ko je svet obvladovalo bajeslovno indoevropsko žensko božanstvo – Sredozimka. Pod različnimi imeni jo poznajo skoraj vsi evropski narodi, kjer se pojavlja kot vodnica duš, zlasti duš umrlih otrok. Pri nas je (tudi iz filma Kekec) znana kot Pehta baba, ki ji ljudsko izročilo pripisuje tudi povzročanje »divje jage« ter kot grozljivo postavo, ki bedi nad posvečevanjem kvater. »Divje jage« so poznali po vsej Šaleški dolini in jih opisovali kot furije, ki drvijo po nebu, ko se dela mrak in »se nikoli ne vidi, pa se sliši, ko gre«. Zanimivo je tudi, da zimske kvatre nastopijo prav okrog godu sv. Lucije. Obhodi Lucij (črnih in belih) so tako zagotovo spomin na obhode Sredozimke, ki je tudi izražala dvojnost; bila je hkrati bela in črna, grda in lepa, pa tudi hudobna in dobra je bila.
Najkrajši dan
