Tirolca Reinholda Messnerja in Gorenjca Vikija Grošlja so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najprej v znanstvo, nato v pravo prijateljstvo zvezale alpinistične odprave na najvišje vrhove sveta, seveda pa ju povezujejo tudi ljubezen do narave, gora, gorništva, »nekoristnega sveta«, kot mu pravijo tisti, ki čudes in lekcij tega sveta ne poznajo. Oba sta tudi uspešna in plodovita avtorja, ki jima ne zmanjka zgodb o podvigih, ki večini smrtnikov niso dosegljivi.
Športno plezanje nima zveze s tradicionalnim alpinizmom
Pogovor z gosti v velenjski knjižnici je vodila Darja Joger Avberšek, profesorica angleščine na Gimnaziji Velenje. Preden so se posvetili predstavitvi knjig, je Reinhold Messner orisal svoje srečanje s slovenskimi alpinisti in Vikijem Grošljem, ki jih zelo ceni, zato je tudi prišel v Slovenijo in predstavitve svoje knjige pripravil v več mestih.
Na vprašanje, ali pozna plezalko Janjo Garnbret in kaj meni o tem načinu plezanja, je ob vsem spoštovanju do olimpijske prvakinje dejal, da je to povsem drugačen šport kot alpinizem, ki se je po Messnerjevih besedah v zadnjih 30 letih zelo spremenil. Danes zelo priljubljeno športno plezanje po njegovem mnenju nima zveze s tradicionalnim alpinizmom, pri katerem gre za odnos med goro in človekom. »Športno plezanje ne pozna slabega vremena, tveganja in smrti. Primerno je za mlade in starejše. Pri pravem alpinizmu danes tudi ne gre več za odkrivanje gora v geografskem smislu, pravi alpinizem pomeni raziskovanje samega sebe,« je dejal.
»Pohodi na Everest niso odprave in alpinizem, to je množični turizem, ki si ga lahko privoščijo bogati Zemljani. Ljudje plačajo, agencije zaslužijo milijone, stotine šerp turiste pripeljejo na goro,« je dejal, a hkrati izrazil upanje, da bodo mlajše generacije znova odkrile izvornega duha tradicionalnega alpinizma, takšnega, ki zahteva telesno in psihično pripravljenost in človeka prvinsko poveže z naravo in s samim seboj.
Več v današnjem Našem času.