Začetki konservatorstva in restavratorstva v Muzeju Velenje segajo v leto 1992 (natančneje 1. 8. 1992), ko sva prve posege na muzejskih predmetih začela opravljati Janez Svetina in Simon Špital. V tistem letu sta vzporedno z novimi in večjimi depojskimi prostori na Starem jašku nastali tudi delavnici za kovino in les, v katerih smo po takratnih standardih opremili prostore za konserviranje in restavriranje lesenih etnoloških predmetov, pohištva etnološke in meščanske provenience ter restavriranje in konserviranje umetno-obrtnih kovin, arheoloških predmetov, keramike, usnja, umetnih mas … Delavnici ves čas tehnološko posodabljamo, dopolnjujemo, del svojega dela pa izvajamo tudi na terenu. Leta 2016 je pokojnega Janeza Svetino za konserviranje in restavriranje lesenih predmetov nadomestil Stojan Knežević. Muzej na področju konservatorsko-restavratorske službe sodeluje z drugimi ustanovami; z njimi izmenjuje mnenja, izkušnje ter se udeležuje posvetovanj, predavanj, izobraževanj in strokovnih srečanj.
Konserviranje in restavriranje
Postopki konserviranja obsegajo v splošnem dve glavni dejavnosti: odpravljanje posledic nastalih poškodb in preprečevanje nastajanja novih. Obe dejavnosti sta odvisni od ugotovitev in razumevanja tako vidnih kot nevidnih značilnosti predmetov. Konservatorski ukrepi se lahko spreminjajo, nasveti zanje so lahko različni, a postopek vedno vključuje ocenjevanje stanja – diagnozo, ukrepanje – »zdravljenje« in dokumentacijo.
Aktivna konservatorska obdelava predmeta skoraj vedno pomeni neposredno ukrepanje na predmetu (odstranjevanje oblog umazanije, utrjevanje, premazovanje v smislu izolacije predmeta od okolja, popravilo poškodovanih delov), torej njegovo spremembo. Mnogi preventivni postopki so usmerjeni v nadzorovanje okolja, v katerem je predmet shranjen (nadzorovanje osvetljevanja, temperature, vlažnosti, onesnaženosti zraka), z namenom, da omejijo propadanje in s tem spremembe na predmetu.
Poleg konserviranja je treba pri nekaterih predmetih izvesti tudi restavratorske posege, na primer zamenjavo poškodovanih ali dodajanje manjkajočih delov. Namen in cilj konserviranja in restavriranja ni v tem, da predmet spremenimo, temveč da ohranimo njegovo integriteto, da bi ga lahko tudi bodoče generacije raziskovale in v njem uživale. To pomeni ohraniti predmet takšen, kakršnega smo podedovali, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi in z vso preteklostjo, ki jo ima predmet za seboj. Uporabljamo metode, tehnike in materiale, ki ga stabilizirajo, a mu ne spreminjajo identitete. Originalna materija predmeta je svetinja, ki je ne smemo v nobenem primeru odstraniti, zamenjati ali prekriti z novimi, sodobnimi materiali, na primer prebarvati, pozlatiti, patinirati in podobno. Pomembno je, da popravil ne skrivamo, temveč jih vključimo kot integralni del predmeta in njegove zgodovine.
Ustrezni konservatorski in restavratorski postopki obiskovalcem omogočajo, da pravilno razumejo in doživljajo razstavljene predmete in spomenike ter s tem obogatijo in omogočijo obiskovalčevo lastno doživetje preteklosti. Poleg tega je konservacija odgovorna za ravnovesje med potrebo po dostopu do predmetov in po njihovi izrabi na eni strani ter zahtevami po dolgoročni zaščiti na drugi. Da bi razumeli pomen predmetov, se konservatorska stroka povezuje z vrsto drugih strok, konservatorji pa pogosto delajo z drugimi skupinami, kot so umetniki, znanstveniki, umetnostni zgodovinarji, arheologi, etnologi in javnost.
Simon Špital