Velikonočni prazniki so pred vrati. To nedeljo bo čas za snope in butarice, prihodnji konec tedna pa že za žegen in slavnostni velikonočni zajtrk. Cvetna nedelja označuje začetek velikega tedna, najpomembnejšega v krščanskem koledarju, ki naj bi prebujal občutke ponižnosti, hvaležnosti in pričakovanja ob bližajočem se praznovanju velike noči.
Sveto zelenje različnih oblik se po Sloveniji različno imenuje
V Prekmurju se butarice imenujejo presnec, okrog Šoštanja tudi snop in vejnik, pri Slovenj Gradcu in v Dravski dolini butara, pušeljc, leseni žegen, na Koroškem presta, praselj, svetovec, cvetnik. Istrani napravijo iz oljčnih vejic snop, ki ga imenujejo fašine. Še posebno bogat je bil bloški žegen, na katerem se je gnetlo veliko vrst zelenja: leskova šiba, češnja, hruška, jabolko, sliva (po ena vejica), dren, brinova vejica, bodičevje, stvarno zelce in virh, bršljan, oljka, na sredi pa en krompir, lahko tudi dva. V Beli krajini imenujejo speto zelenje drenik, na Primorskem pa ponavadi povežejo kar oljčne vejice ali palme (zato imenujejo cvetno nedeljo tudi oljčna nedelja).
Pravo butaro sestavlja sedem različnih vrst lesa
Izraz (velikonočna) butarica predstavlja snop tradicionalnega zelenja, cvetja ali obarvanih lesnih oblancev ter je del slovenske krščanske simbolike. Butarice se v različnih delih Slovenije razlikujejo glede na sestavo in obliko. Ljudje zelenje za blagoslovljene butarice na podeželju in v manjših mestih še vedno v veliki meri pripravljajo doma. Butarica naj bi bila narejena tako, kot mora biti, po tradicionalnih pravilih, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Med Slovenci je navada, da je sestavljena iz različnih vrst rastlinja in zelenja. Pomembno je, da je v butari sedem različnih vrst lesa. To je pravilo številka ena in to tradicijo je treba spoštovati. V društvu Revivas Škale pravijo, da je v butaro treba dodati lesko, ivo, beko, navadno čremso, zelen trn, dren in pušpan. Vseh teh vrst zelenja dandanes ni več enostavno najti. Zato se (poleg ali namesto) pušpana lahko uporabljajo še vejice bodike, lovorikovca, oljke, navadnega volčina ipd. V butarici je lahko tudi kakšna veja sadnega drevja, da bi sadno drevje dobro obrodilo.
Vse čim bolj pisano
Osnova vsakega snopa je debelejša leskova šiba, okoli katere se namestijo še šibe ive (v naših krajih imenovane zelena vrba, giva ali geva), beke (v naših krajih imenovane rumena vrba ali meka) in navadne čremse (pri nas imenovane črjavnica ali čarovnica). Vsaka od teh ima svojo značilno barvo: leska je sivorjava, iva zelena, beka rumena in čremsa črna oziroma rdečečrna. Ko jih sestavite, je ročaj snopa lepo pisan. Število vseh uporabljenih šib je odvisno od želene debeline in dolžine snopa.
Ko so vse šibe zbrane in poravnanje, sledi povezovanje. Za to se uporabita beka in zelen trn. Snop je najlepši, če je povezan z lesom različnih barv, ki si izmenično sledijo. Zato se ena veja šibe beke po navadi olupi in prepolovi, da je lepo bela. Druga šiba beke ostane cela, torej rumena, tretjo barvo pa doda zelen trn. Za povezovanje se lahko uporabi tudi iva.
V zgornji del snopa se vstavi in trdno poveže še drenova veja. Zaželeno je, da ima ta veja obliko križa oziroma da se tej čim bolj približa. Če sta stranski vejici drena zares lepi in enakomerno raščeni, se lahko zasučeta navzdol in povežeta v srček, v njegovo sredino oziroma tja, kjer se vejici združita, pa namesti rdeče jabolko ali pomaranča. Okoli zgornjega dela ročaja se namesti veliko vejic pušpana in se jih s šibo pritrdi k ročaju. Če pušpana ni, si pomagamo s kakim drugim zelenjem. Ko je snop povezan in so porezane odvečne veje in vejice, se začne krasitev. Za to se uporabijo trakovi in rože iz krep papirja – vse čim bolj pisano. Namestijo se na vejice pušpana in na drenovo vejo.
Delo pri nastajanju snopov je bilo strogo razdeljeno
Tako namreč dodajajo v društvu Revivas. Nabiranje materiala je bila naloga otrok, snop je izdelal najstarejši moški pri hiši (praviloma dedek za svoje vnuke), okrasile pa so ga ženske skupaj z otroki. K blagoslovu so snope nosili fantje, pri čemer so tekmovali, kdo bo imel najdaljšega, največjega in najlepšega. Blagoslovljeni snopi so se razžagali, iz njih pa so se naredili majhni križci, ki so jih skupaj z zelenjem zatikali za podboje vrat v hišah in drugih stavbah ter na njive in vrtove.
Ščitijo pred točo, strelo, požarom in nesrečo
Nekdaj so ljudje blagoslovljenim cvetnonedeljskim butaricam pripisovali posebno moč, zato so bile predvsem na podeželju pomembne vse leto. Verjeli so v njihovo čarobno moč in predpisana ravnanja z njimi. Tradicija verovanja se ohranja tudi danes.
Butarice in križci, narejeni iz njihovega lesa, so zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi in uroki. Pomembno vlogo pa so imele tudi pri živinoreji in poljedelstvu. Sestavne dele butaric so uporabljali za zdravljenje ljudi in domačih živali ter pri obeleževanju koledarskih šeg in šeg življenjskega kroga, s pomočjo butaric so tudi prerokovali.
Nekoč so imele statusni pomen
Cvetnonedeljske butare se v različnih delih Slovenije razlikujejo glede na sestavo in obliko, različna pa so tudi njihova poimenovanja. Ena izmed posebnosti ljubljanske cvetne butarice. V njih so največkrat spete vejice brina, pušpana, ciprese, glavnino take butarice pa tvorijo pobarvani, umetno zaviti in naokrog prepleteni oblanci, največkrat bele, modre in rdeče barve. Takih butar v tujini ne poznajo.
Blagoslovljene butare uporabljajo po Sloveniji v različne namene. Prekmurci imajo presnec za svetinjo: z njim obhodijo domačijo, dotakniti se ga morajo bolniki. Ljubljanske butarice se v novejšem času uporabljajo za sobni okras, na deželi pa imajo butarice tudi statusni pomen; večjo in lepšo, kot je neka družina nekdaj imela, več je veljala.