Na dan poplav, petek, 4. avgusta, je bil moj jutranji ritual kot običajno: tuš, kava, razmišljanje, kaj obleči za službo na deževen dan. Odprem okno, da občutim zrak, pada dež, nekaj močno šumi, kaj šumi? Rečem si, moj bog, Savinja. Čeprav živim nekoliko stran in se reke običajno ne sliši, sem jo tokrat slišala, kar zame ni bilo običajno.
In v moji glavi prva misel, joj, ne, poplave. Pokličem PGD Mozirje, ali lahko grem v službo v Velenje. Poveljnik reče le, Berni, ostani doma, ne hodi nikamor, Mozirje je poplavljeno. Pokličem v službo in sporočim, da me ne bo, ker je Savinja prestopila bregove in je Mozirje z okolico že zalito in ceste neprevozne.
Samo nemočni gledamo …
Malo razmišljam, ker še vedno noro dežuje, kaj in kako. Pot pod noge in na teren. Kjer v strahu z vsemi, ki smo bili tam (gasilci, delavci Voc-a, nekateri prebivalci), opazujem, kako hitro se voda razliva iz struge in poplavlja. Samo nemočno gledamo in upamo, da neha deževati, sicer bo katastrofa velikih razsežnosti.
Gasilci začnejo pozivati vse, ki imajo čolne, naj jih pripeljejo, ker se do zalite vasi Loke pri Mozirju drugače ne da priti, ljudje so ujeti v hišah. Malo čez osmo uro se javim v eter Radia Velenje in poročam o razmerah na območju Mozirja, nevedoč, da je v dolini proti Ljubnemu in Lučam še veliko huje. Spotoma zvem, da so bile že razglašene izredne razmere in da je stekla aktivacija helikopterske enote za reševanje.
Čez dan še nekajkrat prehodim teren tam, kjer je to mogoče, okoli petih popoldne je reka Savinja končno v svoji strugi, prebivalci poplavljenih predelov si oddahnejo, a razdejanja, ki ga je razlita, deroča voda pustila za seboj, se ne da opisati.
Več v Našem času, št. 36, 7. 9. 2023