Iz Etnoloških paberkovanj, ki izhajajo v Našem času
Zdravilnim rožam, ki so jih nabirali v času po velik maši, je po malem šmarnu že popuščala moč in so jih nabirali le za sprotno rabo, ne pa več sušili za čez zimo, ko so prihajale številne bolezni. Na malo mašo so tako kot povsod po Štajerskem tudi v Šaleški dolini še zadnjič blagoslavljali nabrane zdravilne rože in semena, tudi žitna, podobno kot je bil običaj tudi na veliki šmaren.
Ohranjenih je vrsta šaleških »ljudsko-medicinskih« zapisov, ki segajo predvsem v čas med obema svetovnima vojnama in jih je za velenjsko okolico zapisal učitelj Fran Mlinšek, za okolico Šoštanja pa učiteljica Marica Trobej in Martin Mencej. Čas nabiranja za posamezne rastline v teh zapisih ni naveden in tudi sicer so Mlinška bolj zanimali različni »čarovniški zvarki«, ki so odvračali čarovnice. Zapisal je sicer tudi marsikaj o zdravilni moči raznih čajev in drugih pripravkov iz arnike, melise, poprove mete, rmana in brinja, ki pa so bili v tistih časih precej bolj znani pri vseh ljudeh kot danes in marsikdaj jim ti bolj »navadni« čajni pripravki niso zdeli dovolj zanimivi, da bi jih obširneje opisovali.
Iz nekoliko mlajših zapisov (1952) pa izvemo, da so npr. v Šmartnem ob Paki za otekline in tvore uporabljali obkladke iz stolčenega korena črnobrina (Scriophularia nodosa) iz pese, hrena in repnega semena. Na »mrzle otoke« (otekline, ki niso bile vnete) pa so polagali brezove liste in meto. Za zdravljenje ljudi in živali so v Šmartnem ob Paki pogosto uporabljali tudi laneno olje.