Na letošnjem državnem tekmovanju Mladi raziskovalci v Murski Soboti je zlato priznanje za svojo raziskovalno nalogo s področja etnologije med družboslovnimi nalogami dobila devetošolka Jedrt Poles z OŠ Šalek, in sicer za svojo nalogo »Vse nas je una na svet spravla« – Antonija Sternad (1873–1950), diplomirana babica iz Šoštanja. Njena mentorja sta bila Špela Poles in Marko Moškotevc.
Jedrt je naslov naloge izbrala iz najpogostejšega odgovora ljudi, ki jih je spraševala o poznavanju Antonije Sternad. »Vse nas je una na svet spravla,« je slišala največkrat. Na predstavitvi naloge je s svojim izvirnim nastopom požela veliko zanimanja, saj je iz velike medicinske torbe vzela igračko – dojenčka: »Takrat tudi niso rekli, da »štorklja nosi dojenčke«, temveč so rekli, da jih prinaša Sternadova. Menda v svoji zdravniški torbi, v kateri je imela pripomočke za porod. Ko je nekoč babica že osmič ali devetič prišla na porod k mami informatorke Marije Janežič, ji je ta kot deklica rekla: »Vi pa nehite otroke nosit, ko nas je že tk zadost!« je razloge za svoje rekvizite pojasnila Jedrt.
Taka je vsebina njene naloge: »Danes se večina otrok rodi v porodnišnici, še v prvi polovici 20. stoletja pa so ženske rojevale na domu s pomočjo strokovno usposobljenih babic ali priložnostnih pomočnic, kljub prepovedi nestrokovne porodne pomoči od druge polovice 18. stoletja. V nalogi predstavljam življenje in delo Antonije Sternad, diplomirane babice iz Šoštanja, ki je sodelovala pri mnogih uspešnih porodih na domu.
“Raziskala sem, v kolikšni meri so v prvi polovici 20. stoletja uporabljali strokovno in nestrokovno porodno pomoč v župniji sv. Mihaela pri Šoštanju, ki je takrat obsegala kraje Šoštanj, Družmirje, Lokovica, Skorno, Florjan, Topolšica, Ravne in Gaberke. Podatke sem iskala v slovenskih arhivih, Deželnem arhivu v Gradcu in pri najstarejših Šoštanjčanih, ki se babice Sternad spominjajo kot zelo spoštovane v svojem poklicu. Obravnavala sem 6.453 vpisov rojstev v matičnih knjigah šoštanjske župnije od leta 1905, ko je Antonija Sternad tam začela delati, pa do njene smrti leta 1950. Pomagala je pri 2.352 ali več kot dveh tretjinah porodov, ki so jih opravile strokovno usposobljene babice, in približno 37odstotkih porodov v šoštanjski župniji v obravnavanem obdobju. Takrat so se zanašali predvsem na »neizprašane« babice – mazačke, ki jih je bilo več od strokovno usposobljenih babic. Raziskavo zaključujem v letu 2023, ko mineva 270 let od ustanovitve babiških šol na Slovenskem in 150 let od rojstva diplomirane babice Antonije Sternad.”
Jedrt je iz zapisov v dokumentih in pripovedovanja informatorjev izvedela, da se ljudje Antonije Sternad spomnijo kot visoke, močne ženske, vedno preprosto oblečene in lepo urejene. Nosila je dolgo, temno krilo, visoke čevlje in plašč ali pelerino. Za porod si je nadela bel predpasnik, ki si ga je zavezala na hrbtu. Po naravi je bila zelo prijazna, skrbna, dobra, vendar odločna; kar je rekla, je moralo veljati.
Jedrt Poles je v okviru raziskovalne naloge med drugim prišla do ugotovitev, da so se do sredine 20. stoletja otroci rojevali na domu. Rojstva so v matične knjige sprva vpisovali župniki in ne matičarji. Obvezna rubrika pri vpisu rojstva je bila »babica«, v to rubriko so vpisovali tudi ženske, ki so pri porodu pomagale, čeprav niso bile strokovno usposobljene babice.
Nadalje je našla podatke, da družina Antonije Sternad (roj. Acman) izhaja iz Belih Vod, družina njenega moža Matevža Sternada pa iz Braslovč. Čeprav je živela v Šoštanju, se je 5. februarja 1894 poročila na Polzeli, kjer je pred tem živela tri mesece. Leta 1931 je bil naslov Šoštanj 13, kjer so Sternadovi stanovali, zaradi preimenovanja ulic spremenjen v Levstikovo cesto 1. Danes na mestu te hiše stoji stavba Občine Šoštanj.
Mlada raziskovalka je ob tej obsežni in zahtevni raziskavi našla tudi zase uporabne podatke: leta 1915 je Antonija Sternad pomagala pri rojstvu njenega pradedka po očetovi strani, Alojza Polanca iz Šoštanja, in leta 1934 pri rojstvu njene prababice po mamini strani, Marije Janežič iz Florjana. Raziskovanje pa jo je obogatilo še na druge načine. Občutila je, da dela nekaj dobrega zase, za ljudi, za kraj, za kulturno dediščino. Govorila je z veliko ljudmi in tako pridobivala podatke na terenu. Delo pa je bilo, kljub temu da zelo zanimivo, tudi naporno, saj je pet mesecev pregledovala veliko matičnih knjig, ne le v digitalni obliki, ampak tudi v fizični. Te so jo presenetile s svojo velikostjo in obsežnostjo in tako je spoznala en vidik nekdanjega dokumentiranja podatkov. »Z izdelovanjem naloge sem se naučila delati s programi, kot so excel, word, power point, naučila sem se navajanja literature, citiranja, in vse to mi bo kasneje prišlo prav. Tematika se lahko raziskuje še naprej, gre v širino in sreča, da sem bila časovno omejena …,« je povedala Jedrt.
Jeseni bo šolanje nadaljevala na umetniški gimnaziji v Velenju. »Pred kakšnim mesecem me je zamikalo kvačkanje, sicer pa plešem, rišem, zbiram naplavljeno steklo … Če si v štirih letih ne premislim, bom šla študirat arhitekturo.«