Množica prijateljev Bojana Pavška in Ksenije Mikor je v Knjižnici Velenje pospremila predstavitev njunega skupnega knjižnega dela s pomenljivim, morda komu tudi nerazumljivim, naslovom Vidim. Vidi! Vidiš?
»Poleti se mi je porodila ideja, da bi po svoji zbirki kolumn, ki sem jo izdal leta 2019, izdal novo zbirko teh zapisov. Prva knjiga vsebuje 100 kolumn, ki sem jih pisal in objavljal v tedniku Naš čas deset let, ta, nova, pa še 33 kolumn in esej o Šaleški dolini. Da ne bi bila preveč »prazna«, sem se povezal s Ksenijo Mikor, ki bi knjigo oplemenitila s svojimi fotografijami, ter s sourednico Tino Felicijan za dobre smernice pri tem projektu,« je uvodoma povedal Bojan Pavšek, ki je knjigo izdal v samozaložbi.
Ksenija Mikor je ponudbo z veseljem sprejela, četudi se je zavedala odgovornosti. »A z Bojanom sva, kar zadeva umetnost, na isti valovni dolžini, zato se mi je projekt, kljub tremi, zdel dobra ideja.« Ksenija aktualni družbeni utrip odslikava skozi fotografije. Je redna spremljevalka kulturno-umetniških prireditev, beleži utrinke časa, na drugi strani pa spremembe v krajini. Kako prepozna, kaj je vredno zabeležiti? »Tudi ko s sabo nimam fotoaparata, fotografiram prizore v glavi. Vredno se mi zdi ovekovečiti skoraj vse. Zdi se mi, da moramo vsak skozi svoj medij pokazati kulturo, naravo, naš odnos do vsega, naše duše, moj medij je pač fotografija,« je odgovorila Mikorjeva.
Dve temi za novo obdobje
Zbrane kolumne naslavljajo predvsem dve prelomni obdobji preteklega in prihodnjega, pravzaprav sedanjega, časa: pandemije in prestrukturiranja.
»Korona me je trikrat udarila po zdravju, poleg tega mi je, tako kot verjetno večini, dala misliti v izolaciji od zunanjih impulzov. To je bil čas samorefleksije, razmišljanja o prihodnosti, o prostoru. Glede prestrukturiranja pa mislim, da smo na pragu novega Velenja in Šaleške doline in se verjetno še ne zavedamo, kako močno preobrazbo bomo doživljali,« je razmišljal Pavšek, ki to obdobje razume kot preporod, preoblikovanje, v okviru katerega bo treba dati predvsem priložnost mladim generacijam. Hkrati meni, da je na dolino treba gledati kot na celoto in povezati obe njeni osrednji mesti. Pavšek je po poklicu oblikovalec, ko pride do pisane besede, pa je samouk, kot se je izrazil. Ob prebiranju starih kolumn je v svojem izražanju opazil viden napredek. »Veliko bolj sem premislil vsako zapisano besedo, vedno pa sem skušal držati objektiven pogled, predvsem nisem tvezil laži in pisal o področjih, na katera se ne spoznam,« je bil samokritičen.