Ob koncu poletja in v začetku jeseni je bil tudi čas, ko so s polj pospravili lan. Pred skoraj četrt stoletja je bil objavljen zapis Juane Robida iz Paške vasi, ki je postopek takole popisala: “Kuonc pulitja al pa na začitk jisin so ga popull iz zjemle s kureninim urit. Zvizal so ga u mejhne snuope pa ga spraul damu. Latje so mu putrgal, ga shranl na parne, da se je mal posušu … Snuope so razdrl, da sej je lan glih sušu. S prielcam so ga vječkrat abrnal. Lan se je sušu tri kidne. Ku je gratou siukast so ga pubral s prilcam, nardil so velek snuop ga zvizal, preka zim so ga pa znosl u pajštve.”
Povsod na Slovenskem so pozimi skrbeli za laneno in konopljeno prejo, ki so jo spredali v štrene ob teh zimskih večerih. Pri nas so v glavnem začeli s prejo po novoletnih praznikih, na vzhodnem Štajerskem pa takoj, ko je drugo delo končano. V prejšnjem stoletju so povsod po Sloveniji z izjemo Bele krajine že predli na kolovratih, medtem ko so v Beli Krajini še delali po srednjeveško, torej s preslico.
Lanena noša
Zdaj pa o lanu povejmo le še to, da je bila njegova uporaba v Šaleški dolini razširjena tudi še po letu 1945, vendar le še za rjuhe in prtiče, v prvi polovici 19. stoletja pa so laneno platno še uporabljali za skorajda vse oblačilne kose, zlasti tiste za vsakdanjo rabo. Zanimiv opis kmečke noše za savinjsko, šaleško in konjiško območje iz tega časa pravi takole: »Poprej pa, pred kakovimi 50 leti (ok. 1834), je bila noša taka: kratek jopič, po nedeljah iz sukna, po delavnikih iz raševine (blago iz volne in lanu) … Suknja, ktero so nosili po zimi, je bila pri hoji nazaj zapeta … Srajce z zelo ozkim kolerjem so si napravljali iz domačega platna. Hlače (jirhnice) so segale samo do kolen. Gat niso nosili.« Tudi za žensko vsakdanjo nošo zapis pravi, da je bila iz domačega platna, navadno črno ali modro barvanega.