8. septembra se medmašni čas, ki smo ga opisovali v zadnjih dveh nadaljevanjih paberkovanj, izteče s prazničnim dnevom máli šmáren (tudi mála máša ali mála gospójnica), ko se verniki spominjajo še rojstva Device Marije. Večina katoliških in pravoslavnih cerkva proslavlja ta praznik 8. septembra, tiste pravoslavne cerkve, ki še vedno uporabljajo stari julijanski koledar, pa 13 dni pozneje – 21. septembra. Mali šmaren je že zelo star praznik; prve omembe praznovanja Marijinega rojstva so že iz začetka 5. stoletja: o njem tedaj pišeta sveti Janez Zlatoust in sveti Avguštin, praznik omenjajo tudi carigrajski patriarhi sredi 5. stoletja, na zahodu pa se praznik prvič omenja dobrih petdeset let kasneje v Cerkvenem obredniku za časa Gelazija I, ki je je bil papež od leta 492 do 496.
Mala maša
Sicer pa je veljalo, da je na dan male maše, ki so jo pri nas bolj običajno imenovali mali šmaren po starodavnem kmečkem koledarju, jesen že krepko nastopila, čeprav je do astronomskega začetka še cela dva tedna. Zato so rekli, da »mala maša za suknjo vpraša«, saj je bilo treba poletna oblačila že zamenjati za jesenska. Da je zdaj počasi konec poletja in se začne jesen, so pokazale tudi lastovke; veljalo je, da jih je vsako leto 25. marca v deželo pripeljala pomladanska Marija, nato pa jih bo jesenska Marija odpeljala prezimit v toplejše kraje. Tudi stari čebelarji so bili prepričani, da lahko čebele med prinašajo v čebelnjak le še do malega šmarna, potem pa ne več. Tudi s košnjo je zdaj konec, saj pravijo, da se pokošene trave ni dalo več dobro sušiti: »kdor po mali maši kosi, za pečjo suši.« Zato pa je je bila živina zdaj lahko tudi na travnikih in pašnikih, saj je bilo paše za živino vsepovsod dovolj: »mala maša, za vsakim grmom paša«.