Sožalje najlažje opredelimo kot besede tolažbe in utehe, ki jih izrečemo ljudem, ki utrpijo izgubo bližnjega. Vse prevečkrat se v takšnem trenutku znajdemo v stiski: ne znamo izbrati pravih besed in biti v pomoč oziroma oporo. Ob novici o smrti znanca ali bližnje osebe pomislimo tudi na to, da se bomo morali udeležiti pogrebne slovesnosti. Ta misel v nikomer ne zbuja veselja, prej dilemo: Ali se moram pogreba res udeležiti? Da, prav je, da se ga.
Udeležba na pogrebu: Da ali ne?
Nihče ni vesel, ko izve, da se bo treba udeležiti pogrebne slovesnosti. Vendarle pa je pogreb eden izmed kulturnih obredov, s katerim se prej ali slej zaradi narave človeškega življenja sreča vsak. Zagotovo se bomo morali – če se še nismo – nekoč udeležiti pogreba bližnje osebe, prijatelja, sodelavca ali soseda. Ker je udeležba lepa gesta, predvsem pa gesta, ki lahko dobro vpliva tako na žalujoče kot na nas same, je prav, da se pogrebov ljudi, ki smo jih osebno poznali, udeležimo, čeprav misel na to ni prijetna.
Nič ne nadomesti osebnega stika
Prvi in najpomembnejši korak pri pristopanju k žalujočim je osebni stik, čeprav se nam morda zdi, da pokojnikovih najožjih sorodnikov v času žalovanja ne bi smeli nadlegovati. Z osebnim stikom jim namreč sporočamo, da kljub izgubi niso sami, da so ob njih še vedno ljudje, ki so jim pripravljeni priskočiti na pomoč, ter da se bo življenje kljub praznini nadaljevalo. Že kratek obisk v vežici, v kateri leži pokojnik, jim bo pomenil veliko. »Marsikdo se boji ali mu je težko stopiti do sorodnikov, ki žalujejo, ali pa okleva z obiskom, čeprav žalujoči prav takrat potrebujejo nekoga ob sebi,« pravi Mojca Usar, koordinatorka pogrebno-pokopališke dejavnosti KP Velenje. Veliko jih sožalje izreče po telefonu ali z elektronsko pošto, a to je neosebno. »Žalujoči prav takrat potrebujejo nekoga, ki jih posluša, skupaj obudijo čas, kako je umrli živel, kako smo bili vsi z njim povezani,« še pravi Usarjeva. Omeni tudi možnosti izrekanja sožalja, ki ga nudijo pri Komunalnem podjetju Velenje, za tiste, ki ne morejo ali ne želijo osebno izreči sožalja: »Lahko vpišejo kakšno misel ali se podpišejo v žalno knjigo, poklonijo cvet ali virtualno svečko, pošljejo telegram ali cvetje.«
Občutek osebnega stika lahko pri tem dosežemo tako, da napišemo lepo misel. Naj bo naša ali jo najdemo na spletu, v knjigah … Uporabimo le tiste misli, verze, s katerimi se lahko poistovetimo oz. v katerih najdemo tudi del sebe in svoja občutja. Verzom z versko in podobno vsebino se raje izognimo, če nismo povsem prepričani, ali je pokojni bil veren, član oz. simpatizer različnih društev ali gibanj. Kadar sestavljamo sožalno pismo ali vizitko, je ključnega pomena, da sta napisana ročno in vsebujeta lastnoročen podpis.
Ob odločitvi, da bomo nekaj poklonili, se večkrat vprašamo, kako velik venec, šopek naročiti, koliko sveč prinesti, nenazadnje, koliko denarja morda darovati svojcem. Mojca Usar: »Včasih so ljudje naročali velike vence in veliko sveč, tega je v današnjem času manj. Sosedje, sodelavci, prijatelji prinesejo eno svečo, en cvet, velikokrat pa žalujočim izročijo sožalno vizitko in v njej denar. Tega svojci večinoma ob slovesu tudi najbolj potrebujejo.«
Preproste besede so dovolj
Ko je dejansko treba nekomu izreči sožalje, se nam lahko zazdi, da imamo zavezan jezik. Še posebej, če menimo, da si moramo z namenom izraza našega sožalja izmisliti nekaj posebej kreativnega. »Žal mi je za vašo izgubo«, »Moje (iskreno) sožalje« ali preprost »Žal mi je« in topel stisk roke ali objem povsem zadostujejo. Čeprav bodo tisti, ki so bili pokojniku najbližje, te besede v času smrti slišali ničkolikokrat, to še ne pomeni, da so zato izgubile svoj pomen. Če se nam še vedno zdi, da moramo dodati nekaj več, so primerne tudi iskrene in prijazne besede, na primer »Bil/a je res čudovita oseba.« Prisrčno deluje tudi zgodba o naši pozitivni izkušnji ali doživetju, ki smo ga delili s pokojnikom: »Veliko lepih trenutkov sva doživela skupaj«, »S sodelavci se ga/je bomo radi spominjali kot prijaznega človeka«, »Vaš/a oče/mama je tudi za našo družino naredil/a veliko dobrega«.
Komu izrečemo sožalje?
Primerno je, da sožalja izrečemo vsem družinskim članom. Večkrat se zgodi, da ljudje ne vedo, ali izreči sožalje nekdanjim partnerjem, zakoncem, nezakonskim otrokom … Če se ti udeležijo pogreba, je treba tudi njim izreči sožalje. Če smo poznali pokojnega, ne poznamo pa svojcev, se zadregi najlažje izognemo tako, da sožalje izrečemo tistim, ki stojijo ob grobu oz. hodijo za krsto ali žaro. Praviloma so to najožji družinski člani in ostali, ki so bili preminuli osebi najbliže. Sožalje lahko izrečemo takoj, ko prispemo, če se pogrebna slovesnost še ni pričela, v nasprotnem primeru pa ob koncu.
Kako se oblečemo, kako se obnašamo?
Ob pogrebnih slovesnostih velja upoštevati pravila obnašanja in običaje lokalnega okolja, prav tako če gre za pogreb z verskim obredom, pogreb v ožjem družinskem krogu, posebne želje sorodnikov … Kako pa se oblečemo? Usar: »Pogreb je enkraten dogodek in pomembno je, da se primerno oblečemo. Opažamo ljudi, ki pridejo v kratkih hlačah, raztrganih kavbojkah, trenirki … To ni primerno. Črnina ni nujna, a z nevpadljivimi, umirjenimi oblačili pokažemo spoštovanje do pokojnika in svojcev. K bontonu spada seveda tudi to, da v času pogrebne slovesnosti izklopimo telefon – še vedno se pogosto dogaja, da zvonijo telefoni, ljudje se celo oglasijo, pišejo sms-sporočila … To je zelo neprimerno in celo žaljivo. Tudi ni primerno, da ljudje glasno klepetajo, posebej ko poteka pogrebna slovesnost za eno osebo, drugi pa še čakajo na pogreb.«
Ne ustrašimo se joka
Kadar pokojnikovi svojci pričnejo govoriti, jim prisluhnimo. V večini primerov ne bodo zahtevali odgovora, želijo le izraziti svoja čustva in si olajšati breme žalosti. Naj nam ne bo nelagodno, če kateri izmed družinskih članov prične jokati. Gre namreč za način žalovanja in tega ne moremo preprečiti. Ne sramujmo se niti lastnih solz, če kje in kdaj, je ob slovesu od dragega človeka to primerno.
»Ne pozabimo, da svojci potrebujejo nekoga ob sebi, pogovor, tudi v času po pogrebu. Mnogi se potem zaprejo vase in sami premlevajo spomine. V dneh okoli pogreba je ob njih lahko veliko ljudi, potem pa marsikdo ostane sam,« še pravi Mojca Usar.
Tistim, ki ostanejo sami, lahko pomagajo pogovor, sočutje, podpora, obisk v društvu Hospic. V Velenju imajo sedež na Šaleški 2D (Standard).