Zakaj ni natakarjev, zakaj so gostje sitni, zakaj ne bi bili prijazni, zakaj otroci vlečejo starše na kavo?
Ljudje si svoj najljubši lokal za pijačo, kavo, sladoled in klepet s prijatelji izberemo po več kriterijih: lokacija, oprema lokala, ponudba, okus pijače ali hrane, natakar – ne nujno v tem vrstnem redu. Ko se vse to zloži v nam prijetno doživetje, se vračamo in smo zadovoljni. Morda je tudi vaš priljubljen lokal v Velenju na Cankarjevi cesti, morda prav zato, ker vas tam postreže prijazni, dobrovoljni natakar Alminko Salkić. Ne? No, morda ne zato, ker ne veste, da mu je tako ime, ampak ker je za vas Kičo. Aha, zdaj pa že veste. Morda veste tudi zato, ker vas v ta lokal vedno potegne vaš otrok … Zakaj? Ker ima Kičo rad otroke in oni imajo radi njega.
Klik v glavi – in vse je bolje
S toliko izkušnjami dela v gostinstvu že lahko odgovori, zakaj mu je všeč delati v panogi, ki jo v zadnjem času mnogi zapuščajo in ki se ubada s pomanjkanjem kadra. »Dela v gostinstvu se hitro naveličaš in malo natakarjev ostane v njem. Tu se veliko ljudi zamenja. Tudi meni bi se to zgodilo, če ne bi pri 25 letih gledal oddaje, ki je govorila o počutju, sili privlačnosti, o psihologiji med ponudnikom storitve in stranko,« odgovori Kičo. S tem se je začela njegova preobrazba, poskusil je namreč v praksi, ali nasveti iz oddaje pri strankah delujejo. Če si torej prijazen, če te ne motijo neprijazni, nesramni gostje, ampak ustvariš pozitivno razmišljanje in s svojo pozitivno energijo in zabavnostjo vplivaš nanje, postanejo boljši. Delovalo je in še deluje!
»Tako je vsem fajn, meni in gostom. Ne razmišljam o tem, koliko ur moram delati, koliko metrov prehoditi, kako je vroče, kolikokrat me je gost poslal še po nekaj … Razmišljam o tem, da gostom postrežem, da bodo zadovoljni, da sem tam zaradi njih, postrežem jih z veseljem, in tako je tudi meni ta služba všeč. Pa še napitnino dobim. Tak odnos resnično deluje, kajti v prejšnjih dveh službah, kjer sem že delal tako, je šlo po mojem odhodu stanje navzdol,« sklene Kičo.
Obožuje otroke
V Velenju je Kičo toliko let, da dobro pozna razmere v posameznih lokalih v centru mesta in ga ne moti, da si med seboj konkurirajo. »Naša ponudba je različna in ljudje si izberejo lokal, ki jim najbolj ustreza, kjer jim je všeč. Se pa zelo razlikujejo gostje v Celju in Velenju. Celjani so bolj zahtevni, tudi naduti, Velenjčani so bolj sproščeni, čeprav je med njimi tudi nekaj takšnih, ki mislijo, da je Velenje njihovo in so malo obstali v svojem življenju in času,« Kičo odprto opisuje goste.
A mu je v Velenju prijetno delati, ker je mesto čisto, urejeno, lepo, vse je na dosegu roke, večina ljudi je prijaznih. »Ko zjutraj pripravljam mize, me vsi pozdravljajo, za marsikoga vem, da bi mi bil pripravljen pomagati, če bi bil v težavah. Tega v Celju ni.«
Kičo ni le natakar. Ponudbo kavarne vsake toliko obogati z novimi izdelki: ledeni čaj, vafli, limonade, njegova je bila tudi ideja, da bi lokal ponujal sladoled. To je bil pred leti zadetek v polno, kajti sladoled privlači otroke, otroci pripeljejo starše, stare starše … Če k temu dodate še dejstvo, da Kičo obožuje otroke (»Imam 2 leti in pol starega sina in ni lepšega občutka.«), je to zmagovalna kombinacija.
Kakšne cilje ima Kičo še v življenju?
»Z delom v gostinstvu sem ugotovil, da je moje poslanstvo delo z otroki. Imam idejo, načrt in v prihodnjih letih nameravam narediti ponudbo zanje z lokalom, animacijo, igrali.« Torej ga bomo čez nekaj let morali poiskati v drugem lokalu …
Celoten pogovor najdete v Našem času št. 28/22, ki je izšel 14. julija.