Katja Maksić je zakonska in družinska terapevtka z dolgoletnimi izkušnjami pri delu s posamezniki, pari, družinami in mladostniki. Leta 2020 je ustanovila zasebno psihoterapevtsko prakso Pot poguma, v okviru katere izvaja individualne, partnerske in družinske terapije, delavnice ter predavanja. Verjame, da je terapija varen in sočuten prostor za raziskovanje lastne zgodbe in rast v bolj pristno življenje. V oktobru, mesecu duševnega zdravja, smo jo povabili na pogovor.

Zakaj duševno zdravje ni luksuz, temveč temelj za dobro življenje?

“Žal skrb za duševno zdravje še vedno spada v kategorijo luksuza – čeprav bi ta skrb morala biti naša prioriteta. Pogosto ljudje vlagajo veliko denarja v zunanjost: avtomobile, dom, športne aktivnosti, lepotne tretmaje, večerje, dopuste … Vse to so načini skrbi zase, a nobeno od tega ne more rešiti težav v partnerskem odnosu, zmanjšati občutka praznine ali pomiriti notranje napetosti. Duševno zdravje je prav tako pomembno kot na primer telesno zdravje. Morda celo bolj, saj ignoriranje težav, povezanih z duševnim zdravjem, povečuje stisko in spremeni pogled na svet. Ignoriranje težav ljudi potisne v preživetveni način delovanja, ki temelji na pomanjkanju varnosti, občutku ogroženosti ali dolgotrajnem občutku nemira in tesnobe. V takšnem stanju je težko občutiti lahkotnost, veselje ali ustvarjalnost.”

Katere so najpogostejše duševne stiske, s katerimi se ljudje obračajo na terapevte?

“Najpogostejše stiske so tesnoba, depresija, izgorelost, zasvojenosti in motnje hranjenja, pogosto tudi čustvene težave po ločitvi. V partnerskih odnosih se pojavljajo odtujenost, slaba komunikacija, konflikti in nezvestoba. V družinah so pogoste težave pri starševstvu, otrocih in mladostnikih, kot so tesnoba, depresija, zasvojenost z napravami, motnje hranjenja ali agresija. Terapija pogosto vključuje celo družino, saj izboljšanje dinamike zmanjša tudi otrokove stiske.”

Kako prepoznamo prve znake tesnobe, depresije ali izgorelosti pri sebi in pri bližnjih?

“Kadar gremo iz svoje cone udobja ali se soočamo s stresno situacijo – naj bo to reševanje zahtevne naloge v službi ali priprava na test – je tesnoba povsem normalen pojav. Kadar pa je tesnoba tako močna in pogosta, da vpliva na kvaliteto posameznikovega življenja, govorimo o tesnobni motnji. Značilni znaki so strah, napetost, motnje spanja, telesni simptomi (hitro bitje srca, potenje, tresenje, glavoboli) in izogibanje določenim situacijam. Pri depresiji oseba čuti globoko žalost, nemoč, praznino, izgubi motivacijo in veselje do dejavnosti, težko opravlja vsakdanje naloge, se umika iz odnosov, spremenita se apetit in vzorec spanja. V hujših primerih se lahko pojavijo samomorilne misli. Izgorelost pa je posledica dolgotrajnega stresa in pomanjkanja podpore. Značilni sta čustvena izčrpanost (žalost, praznina, cinizem) in zmanjšana produktivnost, slabša koncentracija ter opuščanje dejavnosti, ki so prej prinašale zadovoljstvo.«

Statistike kažejo, da se vse več mladostnikov sooča z duševnimi stiskami. Zakaj so mladi danes tako ranljivi?

“Na razvoj duševnih stisk vplivajo številni dejavniki, tako individualni, družinski in družbeni kot okoljski in kulturni. Za dobro duševno zdravje otrok in mladostnikov je izjemno pomembno, da jim kot starši ponudimo prisotnost, razumevanje in podporo ter ustvarimo varno, spodbudno in ljubeče družinsko okolje. Ko smo doma, bodimo res prisotni. Pri preživljanju časa z otrokom ni toliko pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta odnosa. Posvetimo otrokom svoj čas, ko to potrebujejo, prisluhnimo jim, pogovarjajmo se in skupaj doživljajmo. Prav s tem krepimo občutek povezanosti, varnosti in zaupanja, in to so temelji duševnega zdravja.”

Kako naj starši ali učitelji prepoznajo, da otrok ali mladostnik potrebuje pomoč?

“Duševne stiske pri otrocih in mladostnikih se lahko kažejo na različne načine. Pogosto se najprej opazijo nenadne spremembe v vedenju ali čustvovanju. Otrok morda noče več hoditi v šolo, poslabšajo se ocene, umika se od vrstnikov ali družine ter več časa preživlja sam v sobi. Čustveno je lahko videti napet, zaskrbljen, razdražljiv ali otožen. Posebej pozorni moramo biti, če otrok ali mladostnik pove, da ne vidi več smisla, saj je to že resno opozorilo, da potrebuje pomoč. Tudi telesne spremembe so lahko pokazatelj stiske. Pri mladostnikih so stiske pogosto še bolj prikrite ali pa se izražajo skozi vedenje – na primer izbruhi jeze, uporništvo, samopoškodovanje ali tvegana dejanja, kot so uživanje alkohola, drog ali pretirana uporaba zaslonov.”

Kako pomembna je telesna aktivnost za duševno zdravje in katere navade vpeljati v vsakdan?

»Redna telesna aktivnost, že 30 minut na dan, blagodejno vpliva na razpoloženje, spanec, samozavest in uravnavanje stresa. Za dobro duševno zdravje so pomembni tudi kvaliteten spanec, zdrava prehrana, hidracija, aktivnosti, ki nas izpolnjujejo, prepoznavanje in uravnavanje čustev, povezani odnosi ter dober podporni sistem. V terapevtski praksi opažam, da je za dobro duševno zdravje izjemno pomembno tudi sočutje do sebe. To pride še posebej do izraza v težkih trenutkih, ko znamo sebe razumeti ter biti do sebe prijazni in topli.«

Kakšno vlogo igrajo digitalne naprave in družbena omrežja?

»Digitalne naprave in družbena omrežja so danes nepogrešljiva – omogočajo dostop do informacij, komunikacijo in podporo na različnih področjih, tudi pri duševnem zdravju. Hkrati lahko povzročajo pritisk, občutek manjvrednosti ali motijo koncentracijo, še posebej pri otrocih in najstnikih. Pomembno je postaviti jasne meje: odrasli naj omejijo čas pred zasloni na največ dve uri dnevno, otroci in najstniki naj se učijo brez telefonov in računalnikov, saj uporaba med učenjem zmanjšuje pozornost in učinkovitost. Zavedanje, da je splet pogosto idealizirana resničnost, pomaga do vsebin razviti zdravo distanco.«

Veliko ljudi je obiska terapevta še vedno sram. Kako to premagati?

»Povsem normalno je, da pred prvim obiskom terapevta občutimo strah ali sram – stopamo namreč v nekaj novega in ranljivega. Pomembno je, da teh občutkov ne potiskamo stran, ampak jih sprejmemo kot del začetka procesa. Ko se v terapiji vzpostavi občutek varnosti in zaupanja, se strah in sram postopoma umakneta – in takrat se lahko začne pravo delo na sebi. Psihoterapija ni hitra rešitev, ampak proces, ki zahteva čas, pogum in potrpežljivost. Prve spremembe se običajno pokažejo po približno 12 srečanjih, pri večjih težavah pa je potrebnih več. Vsaka oseba ima svoj tempo, zato je pomembno, da si vzame čas, ki ga potrebuje.”