Dr. Jože Hudales je zgodovinar, sociolog, etnolog, do oktobra lani docent na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predvsem pa je pristen Velenjčan, zaljubljen v svoje mesto in njegove ljudi, odličen poznavalec zgodovine mesta in dober pripovedovalec zgodb.
Kje začeti opisovati, kaj vse je dr. Jože Hudales ustvaril v več kot 40 letih svojega dela? »Moja bibliografija ima 380 naslovov znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, od katerih jih je več kot polovica s področja zgodovinopisja ali etnologije Šaleške doline,« je povedal na predstavitvi zadnje svoje knjige Špancir po starem Velenju.
Je urednik ali sourednik več kot 30 različnih znanstvenih ali strokovnih zbornikov, od katerih se jih 12 nanaša izključno na področje Šaleške doline. Več kot 20 let je bil zaposlen v Muzeju Velenje in v tem času postavil več kot 30 muzejskih razstav in instalacij, posebej uspešni pa sta bili muzejski postavitvi na Kavčnikovi domačiji leta 1992 ter muzejska zasnova in postavitev Muzeja premogovništva Slovenije v Velenju leta 2000. Oba projekta sta bila nominirana za najboljši muzej leta v Evropi, slednji je bil tudi uvrščen med pet najboljših evropskih muzejev v Evropi za leto 2000.
Rojen na Velenjskem gradu
Oziranje v preteklost mu je bilo položeno v zibelko. Ta mu je namreč tekla na Velenjskem gradu, tam, kjer je danes začetek zbirke Františka Foita. »Bili smo eni zadnjih stanovalcev na gradu. To je bila družina Oblišar, z veliko otroki, ki jih je zelo težko preživljala moja stara mama. V zibelko mi je bilo položeno, da bom na gradu imel tudi svojo službo. Že kot gimnazijec sem se zaposlil kot vodič na Velenjskem gradu, nato sem šel študirat zgodovino in kasneje tudi etnologijo. Moja mladost je tekla v Starem Velenju in tudi, ko sem se kasneje preselil drugam, sem se v ta del mesta vedno vračal,« je povedal Jože.
Skoraj logično je bilo, da so mu v nekem času »naročili«, naj napiše zgodovino Velenja, a se je kmalu zalomilo. On bi kot zgodovinar začel leta 1264, s prvo omembo Velenja v zgodovinskih virih, zveza borcev pa je imela v mislih zapis od 50. let prejšnjega stoletja, ko se je začela gradnja novega mesta. Tako je skoraj 500 strani gradiva, zapisanih v dveh letih, ostalo v tej obliki, knjiga pa še ni ugledala luči sveta. »Gradivo je še uporabno in z izdajo te knjige bi bila Šaleška dolina prvo tako obsežno področje, ki bi imelo svoj monografski pogled na vsakdanje življenje prebivalcev konec 19. in v 20. stoletju. Združil bi namreč vse intervjuje z ljudmi, ki sem jih začel zbirati okoli leta 1980.«
Zgodovina je preteklost
Zgodovino pišejo ljudje, zgodovina so spomini na dogodke, vsakdo se jih spominja po svoje. Jože temu raje kot zgodovina pravi preteklost. »Zgodovina naj bi bila objektivno preverljiva dejstva, a menim, da jih ni. Tudi če v arhivu poiščemo dokumente o nekem dogodku – kdo nam jamči, da pisec tega poročila ni pisal po navodilu nekoga? Obstajajo posamezne zgodovine posameznih ljudi in njihovega pogleda na stvari, ki so se v nekem času zgodile.«
In tako je zgodba Jožeta Hudalesa pravzaprav zgodba Velenja. Neprecenljiv je njegov prispevek k zbiranju, označevanju in ohranjanju dokumentov, pravzaprav začetkov Muzeja Velenje v pravem pomenu besede. »Ko sem se zaposlil v njem, tovrstnega vedenja in znanja v muzeju ni bilo veliko. Imel je zbirke, ki so jih postavili tuji strokovnjaki – zgodovino premogovništva, na primer, je naredil Jože Šorn, sicer odličen poznavalec zgodovine premogovništva. Gradiva muzej ni zbiral, fotografije, na primer, niso bile sistematizirane, popisane. Začel sem obdelovati vse gradivo o Velenju, ki so ga hranili Celjski zgodovinski arhiv, Arhiv Slovenije, Mariborski pokrajinski muzej … Hkrati smo to gradivo začeli objavljati. Ustanovili smo Šaleške razglede, začeli smo pisati članke v Naš čas. Pisali pa smo tudi znanstvene članke za objavo v strokovnih medijih,« se Jože spominja svojih 22 delovnih let v Muzeju Velenje.
Zbranega gradiva ima ogromno, želja in načrtov, kaj bo še izdal v knjižni obliki, tudi. Na voljo ima zdaj kot upokojenec tudi čas, da to stori. Za začetek nam ponuja etnološka paberkovanja, s katerimi bomo potovali v času nazaj, starejši bralci pa tudi v svoje spomine.