V Knjižnici Velenje so sredi novembra odprli razstavo o pevcu, tekstopiscu in avtorju številnih ponarodelih skladb Andreju Šifrerju. Razstavo 70 let – NIČ proti VEČnosti, ki ponuja vpogled v njegovo dolgoletno glasbeno delovanje, so pripravili sodelavci Gorenjskega muzeja ob Šifrerjevi 70-letnici. Iz Kranja pa je razstava nato romala v Šaleško dolino, na katero slovenskega glasbenika vežejo številna poznanstva in vezi, med drugim tudi njegova partnerka Mirjam.
Učiteljica Majda
Glasbena ustvarjalnost pevca nas spremlja že več kot štiri desetletja, s svojimi danes že zimzelenimi melodijami pa se je zapisal v srca mnogih Slovencev in nezavedno postal del številnih zgodb. »Na razstavi v Kranju sem bil prisoten vsak četrtek. Ljudje so mi zaupali svoje zgodbe o tem, kdaj so se srečali z mano … Če zavrtimo čas 60 let nazaj, v 3. razred osnovne šole. K nam je prišla učiteljica, 22 let stara Majda, ki mi je bila všeč, čeprav še nisem točno vedel, zakaj. Ta Majda me je navdušila in ko je odhajala, sem ji napisal pesmico. In če gremo 60 let naprej, v leto 2022. V četrtek pride v muzej starejša gospa, stara 82 let. Bila je Majda, ki mi je prinesla pesmico nazaj – zato se splača biti Šifrer, da doživiš takšne stvari,« pripoveduje kranjski glasbenik, ki je ob razstavi v Velenju držal besedo in – kot je pred časom dejal za naš medij – za nekaj tednov postal Velenjčan. Postal je redni obiskovalec velenjskega knjižnega kotička, v katerem je prisluhnil tudi zgodbam ljudi iz Šaleške doline. »Nič drugače ni v Velenju, gospa mi je že kazala sporočilo njenega prijatelja, ki ji je napisal, da smo nekoč igrali skupaj. Na teh srečanjih z ljudmi izveš zgodbe, ki ti privabijo solze v oči, takšne stvari me presunejo.«
Pa saj to sem jaz
Avtorici razstave, ki je še zadnje dni na ogled v velenjski knjižnici, sta kustosinji Ana Beno in Tjaša Šoštarič, oblikovala jo je Tjaša Štempihar. Trojica, ki je izpostavila ključne trenutke Šifrerjeve glasbene kariere, je razstavo zasnovala tako, da obiskovalca nagovarja kar Andrej Šifrer sam. Na ogled so številni predmeti, med katerimi so plakati, izvirniki besedil, fotografije, nagrade in plošče. Pomemben del razstave je namenjen tudi njegovemu obsežnemu delovanju v tujini oziroma njegovemu sodelovanju s tujimi glasbeniki. »Od vseh slovenskih glasbenikov sem največ sodeloval s tujimi glasbeniki. Pa ne, da bi bil tako pameten, ampak ker sem za to imel priložnost,« je dejal Šifrer, ki je bil ob prvem pogledu na razstavo o sebi tudi sam presenečen. »Moram priznati, da ko sem zagledal celotno steno z mojimi diskografskimi izdajami vse od Zobobluesa, sem rekel, pa saj to sem jaz.«