Tako je pravil virtuoz na diatonični harmoniki in legenda narodno-zabavne glasbe, Lojze Slak, ki bi 23. julija praznoval svoj devetdeseti rojstni dan – Najbrž ni Slovenca, ki ne bi poznal vsaj kakšne izmed njegovih skladb.
Glasbenik, ki je s svojim delom v slovenskem glasbenem prostoru pustil neizbrisen pečat, je na svet prijokal leta 1932 v dolenjski vasi Jordankal v občini Mirna Peč. Otroštvo je večinoma preživel pri stari mami, Slakova družina je namreč štela deset otrok in Lojze je moral zaradi mamine bolezni od doma, še preden je preživel prvo leto življenja. To je vplivalo tudi na njegovo poznejšo kariero in uspeh, stric Ludvik Barbo je imel namreč harmoniko, s katero je igral na vaških slavjih in porokah. Lojze Slak je bil nad stričevo diatonično harmoniko navdušen in še preden je prvič šel v šolo, je znal zaigrati več kot ducat pesmi. Ko je dopolnil petnajst let, pa je s harmoniko že igral na porokah.
*Diatonični harmoniki je zaradi boljšega glasbenega izražanja dodal poseben gumb, ki je postal znan kot »Slakov gumb«
Pionir diatonične harmonike
Leta 1957 je prvič nastopil v javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš! kot samostojni godec. Do takrat na Radiu Ljubljana igranje na frajtonarico ni bilo zaželeno, veljala je namreč za harmoniko, s katero ni mogoče kvalitetno izvajanje glasbe. Kljub vsemu je Lojze Slak s svojim igranjem prepričal tako strokovno javnost kot laike in v oddaji tudi zmagal. Čeprav je tudi priznani harmonikar Avgust Stanko poleg kromatične harmonike odlično igral še na diatonično harmoniko, je bil prav Lojze Slak tisti, ki ji je dal med takratnimi radijskimi glasbenimi uredniki in navdušenimi poslušalci domače glasbe, največjo veljavo. Ker je Lojze zakorakal v tonski studio takratnega radia Ljubljana kot prvi in napravil prve studijske posnetke z diatonično harmoniko, ga lahko mirno štejemo za pionirja diatonične harmonike. Uspelo mu je namreč nekaj, kar se je takrat zdelo nemogoče – preboj diatonične harmonike iz statusa zaničevanega inštrumenta na površje slovenske domače glasbe.
Tudi v tujini so ga imeli radi
Leta 1959 je z brati ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je po treh letih razpadel, saj sta Matija in Tone odšla na služenje vojaškega roka, Lojze pa je kmalu za tem ustanovil Trio Lojzeta Slaka. Leta 1964 se je nato združil s pevsko skupino Fantje s Praprotna in nastal je znameniti Ansambel Lojzeta Slaka. Večina njihovih skladb je prišla ravno izpod peresa Lojzeta, med njimi Čez Gorjance (1965), V dolini tihi (1966), Po dekle (1967), Mama prihajam domov (1985). Prva zasedba Ansambla Lojzeta Slaka je doživela izreden uspeh, saj so prodali 100.000 plošč in si prislužili zlato ploščo. Tudi plošče, ki so jih posneli s Fanti s Praprotna, so se prodajale za med, saj so v le dveh mesecih prodali kar 50.000 izvodov. Njihova glasba je segla tudi preko naših meja in kmalu so prišla povabila iz tujine, tako iz Evrope kot tudi iz Amerike in Avstralije. Med drugim so nastopili tudi v svetovnem središču kantrija v Nashvillu, kjer do takrat ni nastopil še noben Slovenec.
Od tapetnika do komercialista
Svojo glasbeno kariero je Lojze Slak vseskozi usklajeval s poklicno. Najprej je opravljal poklic tapetnika v podjetju Pohištvo na Viču v Ljubljani, nato pa je izpolnil svojo veliko željo, da bi opravljal poklic, povezan z avtomobili in delal kot poklicni voznik v podjetju Petrol. Leta 1972 se je zaposlil v podjetju Žimnica, kjer je napredoval vse od poklicnega delavca do komercialista v podjetju in na tem delovnem mestu trgovskega potnika tudi ostal vse do svoje upokojitve.
Nastopal in igral je skoraj do svoje smrti leta 2011, ko je izgubil boj z boleznijo. Zadnjič je nastopil na koncertu v Cankarjevem domu v Ljubljani decembra 2010, ki so ga posvetili kitaristu Milanu Ferležu. Istega leta je dobil priznanje za najboljšo melodijo viže Glas harmonike in hit Ej, prijatelj ter nagrado za življenjsko delo, ki jo je podelila ameriška institucija Polka Hall of Fame.
*Leta 1960 se je poročil z Ivanko Gaber Slak, istega leta se jima je rodil njun prvi sin Slavko, šestnajst let kasneje pa še drugi sin Robert.