Stane Špegel, instrumentalist, producent, avtor multimedijskih vsebin in skladatelj, poznan pod imeni Monom, HouseMouse in Stanislav, je na umetniškem prizorišču aktiven že več kot 40 let. Nanizal je 22 samostojnih albumov, 10 pa jih je nastalo še v sklopu sodelovanja z različnimi zasedbami (The Stroj, Fizzit, BioNet, Dig, Amfibia …). Za Velenjčanom je tudi več kot 20 samostojnih glasbeno-vizualnih razstav, nekaj filmskih festivalov, (so)ustvarjal pa je še številne ostale projekte in se med drugim preizkusil v vlogi glasbenega urednika na radiu. Njegovo dolgoletno delo na različnih umetniških področjih je prepoznalo tudi lokalno okolje, v tem mesecu je namreč prejel priznanje in naziv Kulturnega ustvarjalca leta v Mestni občini Velenje.
»Ta nagrada mi pomeni precej, predvsem, ker je veliko mojih projektov vezanih prav na Šaleško dolino. Ni pa to neka spodbuda, ker le delam to, kar delam že ves čas,« je povedal Špegel, čigar glasbena pot je svoje prve korenine pognala že v otroštvu. »Začel sem pri tamburaškem orkestru, ko sem bil star 10 let. To je bila edina možnost, da sem prišel do nečesa vsaj podobnega kitari.«
Od strun do tipk
Danes priznani multimedijski umetnik je na glasbeno sceno vstopil ob koncu sedemdesetih, s pank zasedbo The Dildos, ki se je sčasoma razvila v prepoznavno ime slovenske rock scene. »To je bil še ultra mladostniški punk band, ki se je nato organsko transformiral v Šank Rock. Skupino sem že po dveh letih zapustil, ker je šla za moj okus v preveč komercialno smer,« je povedal glasbenik, ki je leta 1984 »čez noč«, kot pravi sam, strune zamenjal za tipke.
»Videl sem oglas, da nekdo prodaja ritem napravo. To je bilo takrat pri nas še precej novo in nisem točno vedel, kaj je to, ampak smo šli vseeno pogledati to reč v Ljubljano in tako me je navdušila, da sem jo kupil. Kitaro pa sem prodal in je nikoli več igral.«
Naslednja leta so Velenjčanu prinesla sodelovanja v različnih zasedbah, prelomno pa je bilo leto 2000, ko je vzporedno stopil še na samostojno pot. »Vedno sem resno jemal te stvari, sicer s precejšnjo dozo distance in humorja, ampak še vedno resno. Ko se nečesa lotim, se tega lotim z resnostjo in zelo težko je dobiti sodelavce, ki bi to jemali tako kot jaz. Zato sem se odločil, da grem na samostojno pot, da sem odvisen samo od sebe in da mi ni treba preganjati drugih, kar sem nerad počel.«
V koraku s časom
Ob Dildosih, ki so bili ena izmed prvih punk zasedb v Sloveniji, prva v Velenju, je leta 1985 s skupino PIN, ki se je formirala iz zasedbe Untergrunt, posnel tudi prvi slovenski techno album. Nato je leta 2003 na svoji samostojni poti objavil dvojni album Osnove Elektrotehnike, prvi slovenski glasbeni izdelek prodajan na Amazonu. Beseda ‚prvi‘, kot razkrije že hiter pregled njegove biografije, precej vestno spremlja njegovo pot, kar nakazuje vsaj na to, da ostaja v koraku s časom, morda v našem okolju celo korak pred njim.
»Ne bi rekel, da sem bil pred časom, se pa trudim, da grem naprej, da ne spim na starih lovorikah. To je pri elektronski glasbi še toliko bolj pomembno. Sicer se ta zadnja leta bolj počasi razvija, ampak so vedno neki novi produkciji prijemi in zvoki, ki jim je treba slediti, upoštevati smernice, sicer si zastarel. Moraš pa biti seveda tudi pošten do sebe in početi tisto, kar prihaja iz tebe. Trudim se vedno nekaj novega ustvarjati, to je zame izziv. Pa tudi tako dolgo se že ukvarjam s tem, da bi mi bilo dolgčas, če bi ostal na neki točki ali če bi bil recimo pri 60 letih še vedno panker iz sedemdesetih.«
A čeprav njegova zunanjost tega na prvi pogled ne razkriva, kot je s »prevelikimi karirastimi suknjiči stricev iz Nemčije in dolgimi lasmi« to razgaljala pred desetletji, v veteranu slovenske elektronske glasbe še živi nekaj pankerskega duha. »Je še nekaj tega v meni, saj sem se v tistem obdobju tudi najbolj izoblikoval. Moje notranje stanje je še pankersko, ostaja to mišljenje, družbena kritičnost.«
Zvočna kulisa knapovskega mesta
V svojem ustvarjanju pogosto izhajate iz Šaleške doline. V kolikšni meri vas je oblikovalo to okolje?
Najbrž me je zaznamovalo, čeprav si tega včasih ne priznam. Predvsem ta knapovski občutek, ki se sliši v nekaterih projektih, sploh na zadnjem albumu Zeleni transformator.
Kako je nastajal ta album?
Zadnja leta sem na sprehodih okoli jezera in na deponiji vsak dan snemal industrijske zvoke. Nekaj so mi na skrivaj posneli tudi drugi. Iz teh zvokov sem naredil glasbo, album, brat Stojan, ki je slikar, pa je ustvaril še slikovne predloge in vse skupaj sem pretvoril v večmedijski projekt, ki je na ogled na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Septembra gre še v Trbovlje, predstavljen pa je bil tudi pri Črtu (Valenčaku) v F-bunkerju, ki je tudi meni najljubše velenjsko razstavišče.
Je bilo Velenje pred 40 leti dovolj spodbudno okolje za vašo glasbo?
Lani smo se dobili s starimi prijatelji in eden izmed njih je prinesel besedila od takrat. Bila so, milo rečeno, zelo kritična do Velenja. Zdaj sicer z nostalgijo gledamo nazaj, ampak ni bilo najbolj spodbudno.
Pa se je potem razvilo v primernejše okolje za vaše ustvarjanje?
Od začetka županovanja Srečka Meha naprej je Velenje postalo precej bolj naklonjeno kulturnim ustvarjalcem. Poti kulture, ki jo je začrtal on z ekipo takratnih sodelavcev – med katerim bi še posebej izpostavil Mojco Ževart – je sledil tudi pokojni Bojan Kontič, zdajšnji župan pa je tudi naklonjen šaleškim kulturniškim kreativcem. Je pa seveda še precej prostora za napredek. Veliko ljudi je pripravljeno sprejeti tudi kaj drugačnega, bolj drznega, ampak jim je to treba tudi ponuditi, čeprav je najlažje narediti nekaj, kar je ljudem že poznano.
Vaši projekti so stilsko raznoliki, pa vendar, če bi morali vašemu ustvarjanju pripisati nekaj oznak, kakšne bi bile?
Kombinacija elektronske glasbe z vsem. Ničesar se ne branim, razen turbo-folka, narodne-zabavne glasbe in šlagerjev v grško-dalmatinskem slogu. Drugače pa v svoje glasbeno ustvarjanje vpletam vse od etno godbe, do klasike, jazza in industrijske glasbe, pri večmedijskih projektih pa tudi kombiniram več vrst likovnega izražanja – od ustvarjanja skulptur, avtorskega videa in digitalnih grafičnih manipulacij. Sodelujem s precej različnimi umetniki in glasbeniki, med katerimi bi še posebej izpostavil lanskega prejemnika priznanja za kulturnika leta v MOV, Jureta Pukla.