Nizke pokojnine, visoka stopnja tveganja revščine, dolge čakalne vrste za zdravstvene preglede in posege, premalo prostora v domovih za starejše, premalo razvite socialne storitve in storitve dolgotrajne oskrbe na domu, socialna izključenost – vse to in kopica osebnih težav, ki izvirajo in so posledica vsega tega, tare starejšo populacijo. Najbolj pa starejše prizadenejo starizmi, odvzem dostojanstva in nespoštovanje. Različne oblike socialne pomoči, pomoči v obliki denarja, hrane, paketov, ki jih nudijo različna društva in organizacije, so dobrodošli, a neuspešno gasijo ogenj in ljudi ponižujejo. Ljudje, ki so 40 in več let trdo delali, si želijo in zaslužijo primerno pokojnino, s katero bodo lahko dostojno, samostojno živeli. Hkrati pa so starejši generacija, ki najbolj zvesto hodi na volitve, saj so v tem duhu vzgojeni in večni optimisti – da bodo z volitvami na oblast prišli ljudje, ki bodo za starejše tudi kaj naredili, ne le obljubljali.
Franci, 70 let: »Pravijo, da smo upokojenci nostalgiki in da še vedno živimo v socializmu. To ne drži. Država pravi, da živimo bolje. To drži, vendar to velja samo za nekatere. Živimo v državi, kjer so podrti moralni standardi. Zamenjala sta jih pohlep in korupcija. Upokojenci, ki komaj preživijo mesec ali pa tudi ne, v takšni državi ne vidijo prihodnosti. Marsikaj je treba spremeniti za malega človeka.«
Več v Našem času, št. 14/22, ki je izšel 7. aprila.