Po dogodku iz lanskega decembra, v katerem je Velenjčan umoril svojo partnerko, praktično ni delovnega dne, da na Centru za socialno delo Velenje ne bi prijeli prijave o nasilju v družini. V povprečju jih zabeležijo na leto 76, v letošnjih 14 dneh pa so jih že blizu 10.
Več odkritega nasilja
Kje so razlogi za večje število prijav? So žrtve bolj osveščene, ali je nasilja v družinah več, smo povprašali Ireno Vučina, strokovno delavko na Centru za socialno delo Velenje. »Menim, da nasilja ni več, ampak se žrtve večkrat odločijo za prijavo. Posledica tega pa je več odkritega nasilja in izrečenih več ukrepov prepovedi približevanja,« pravi sogovornica. Kot je še povedala, je decembrski dogodek sprožil občutke, kot so prestrašenost, ogorčenost, jeza, žalost, nemoč. Ob tem še dodaja, da je primer tudi vsem v opomin, da nihče ne more vedeti, kakšni so nameni človeka, kje so njegove meje, da nikoli ni zagotovila, kaj bo ali ne določena oseba storila, ker o tem odloča sama. V nekaterih prijavah in v pogovorih so žrtve povedale, da so izvajalci nasilja izvedeno dejanje odobravali in jim celo rekli, da bodo tako ravnali tudi sami.
Odločitev je vedno žrtvina
V zadnjem času je največ psihičnega nasilja, temu sledi fizično, pa tudi ekonomsko. Načinov, kako pomagati žrtvam, je več, pravi Irena Vučina. Lahko jim pomagajo vsi, ki vedo zanj in informacijo posredujejo policiji ali centru. Tudi same žrtve se lahko obrnejo po pomoč na omenjena naslova, na državno tožilstvo, obstajajo krizni telefoni, varne hiše, materinske hiše, »vendar moram ob tem poudariti, da vsi omenjeni ne morem(j)o pomagati, če žrtev ne sodeluje, če pomoči ne sprejema.«
»Dejstvo je, da namesto žrtve nasilja nihče ne more narediti ključnih korakov za izboljšanje kakovosti njihovega življenja, za njihovo varnost.«
Po njenih besedah se žrtve pogosto vračajo v nasilni odnos, ovržejo tudi ovadbo, ker grožnjam nasilneža ne verjamejo. Pogosto upajo, da so s prijavo naredile dovolj, da bo ukrep prepovedi približevanja rešil težavo. »Tisto, kar lahko naredimo strokovni delavci zanje je, da jim verjamemo, da so žrtve, jim posredujemo vse potrebne informacije, se z njimi pogovarjamo, jih podpiramo, seznanimo z njihovimi pravicami, možnostmi, skupaj izdelamo načrt kako naprej. Karkoli počnemo, odločitev je vedno žrtvina.« Če se ta odloči za vrnitev v nasilni odnos, morajo – zagotavlja Vučina – to spoštovati. Je pa potrebno biti še posebej pozoren, če so tu mladoletni otroci. Če jih kljub strokovni pomoči žrtev ne more zaščititi, so to dolžni storiti na centru za socialno delo.
Razlogi, zakaj ostajajo v nasilnem odnosu
Razlogov, zakaj ostajajo ali se vračajo v nasilni odnos, je več, pravi: občutek krivde, neozaveščenosti, ekonomske odvisnosti, ker ne vidijo možnosti za umik, kajti ta potegne za sabo še marsikaj drugega. Spremeni njihovo življenje. Mnoge si samo želijo, da partner preneha z nasiljem, vse drugo pa naj ostane tako kot je. Ker se to ne zgodi, so razočarane in menijo, da jim nihče noče pomagati. Vedno tudi njihova pričakovanja niso realna.
»Ključni trenutki za umik iz nasilnega okolja je zavedanje žrtve, da se za ohranitev odnosa s povzročiteljem nasilja bojuje na svojo škodo ali celo na škodo svojih otrok. Ta uvid je nujen, da poišče pomoč, zahteva pravico do lastnega življenja in res zapusti nasilni odnos,« je še dejala Irena Vučina.