O položaju in vlogi fizioterapevtov v domovih za starejše smo se pogovarjali s Suzano Menhart, dipl. fizioterapevtko, ki ima 20 let delovnih izkušenj v svojem poklicu. Pridobila jih je z delom v zdravilišču in URI Soča, zdaj pa je že mnogo let zaposlena v DEOS Centru starejših Zimzelen v Topolšici.
»Večina domov za starejše ima enega fizioterapevta. Stanovalci in njihovi svojci ob prihodu v dom pogosto pričakujejo prav ustrezno fizioterapevtsko obravnavo, da bi lahko bili čim dlje samostojni, gibčni. Prihod v dom je namreč velikokrat pogojen s poslabšanjem zdravstvenega stanja, lažjo kapjo, padcem in oseba, ki je lahko doma živela samostojno, naenkrat tega ne zmore več. Zdravljenje v bolnišnici ali doma, pri čemer je dalj časa ležala, ji to vzame fizično in psihično kondicijo, kar ji onemogoča nadaljnje bivanje doma. Če bi stanovalce tudi ob preselitvi v dom za starejše pustili ležati, bi takšno stanje tudi ostalo oziroma bi se še slabšalo,« najprej razloži Suzana Menhart.
Zato fizioterapevt po navodilu zdravnika in v skladu s strokovnim znanjem v sodelovanju s timom sodelavcev takoj začne obravnavo, ki naj bi stanovalca znova postavila na noge samostojno ali s pomočjo pripomočka za hojo ali vsaj v položaj, ko se lahko samostojno iz postelje presede na primer v invalidski voziček ali na stranišče.
Stanovalcem fizioterapija zelo veliko pomeni
Potreb po fizioterapevtskih storitvah je v domovih veliko, zato so fizioterapevti zelo obremenjeni, delo je tudi fizično naporno in pri nekaterih postopkih sodeluje delovni terapevt in še kdo. »Prvenstveno je, da ljudje ne ležijo v posteljah, da jih vsak dan čim več posedamo, peljemo na prosto ali po dnevnih prostorih. Pri delu naredimo prioritete; rehabilitacija po nedavni kapi, zlomi … imajo prednost, mnogi stanovalci pa si želijo vzdrževalne fizioterapije.«
Okoli 40 odstotkov stanovalcev potrebuje individualno fizioterapijo, kar pri 150 stanovalcih pomeni 60 oseb. Ostali imajo preventivni program, ki pomeni skupinsko telovadbo vsak dan, manjši delež je takih, ki se ne želijo vključevati, ter tistih, ki ne zmorejo sodelovati pri tem.
»Stanovalcem fizioterapija zelo veliko pomeni,« zatrdi Suzana. »Jutranja telovadba je rutina, brez katere si naši stanovalci ne predstavljajo dneva. Posebnost fizioterapije v domu je ta, da oseba ni v obravnavi teden ali dva, ampak leta. Leta ima svoj termin, ko prihaja vaditi na sobno kolo ali v drugačno obravnavo. Motivirani so, dobijo domačo nalogo za varno in samostojno vadbo popoldne. Pri takšnih, ki poznajo koristi fizioterapije, se napredek pozna.«
Trije fizioterapevti bi bili dovolj
Suzana Menhart se pridružuje mnenju kolegov iz drugih domov in bolnišnic, da je pol ure na stanovalca minimum obravnave. Torej 15 stanovalcev na dan. Časovnica se z enim fizioterapevtom ne izide tudi zato, ker je treba prišteti še veliko administrativnega dela, testiranja z ugotavljanjem stanja stanovalca po pol leta obravnave. »Trije bi lahko res delali tako, ko bi bilo treba in bi pokrili strokovne potrebe in želje stanovalcev,« pravi Menhartova. O plačilu za tako odgovorno delo pa: »Žalostni smo, da smo izpadli iz povišanja plač. Imam 20 let delovne dobe, a s sedanjo plačo sama z otroki ne bi mogla živeti. Brez moževe plače bi bila kot diplomirana fizioterapevtka na robu revščine.«