Samooskrba je v časih, ko vlada v svetu veliko negotovosti in se cene dobrin spreminjajo iz tedna v teden, še toliko pomembnejša. Časi, ko je bilo vse na dosegu rok in na voljo po ugodnih cenah, so minili. Žal pa Sloveniji pri samooskrbi kaže slabo.
Samooskrba je po definiciji preskrba z lokalno pridelano in predelano hrano, ki je »fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu ter porabljena na lokalnih trgih po načelu od njive do krožnika v lokalnem okolju«.
Za to morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, od ekonomskih do geografskih in zgodovinskih. Po podatkih statističnega urada o slovenskem kmetijstvu je na Slovenskem približno 70 tisoč kmetijskih gospodarstev z živino, od tega pa le 231 kmetijskih podjetij. Več kot polovica teh gospodarstev deluje za lastno porabo, le malo več kot tretjina (29.500) prideluje hrano predvsem za prodajo.
Na eno kmetijo pri nas v povprečju pride 12,8 hektara, za dejansko pridelavo hrane pa je namenjenih 6,9 hektara. V Sloveniji je sicer skupno 176.500 hektarjev njiv, od teh jih je 98.000 namenjenih za žita.
Zemljišča, primerna za kmetijstvo, so omejena, okoli 30 odstotkov površine Slovenije je primerne za kmetijstvo, skoraj 60 odstotkov tako ali tako prekrivajo gozdovi.
Mleko in meso nista težava
Na ministrstvu za kmetijstvo pravijo, da trenutno Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Skoraj 80 odstotkov potreb pokrivamo sami pri mesu in jajcih. Domača proizvodnja presega domačo porabo pri mleku (136 %), mesu govedi (110 %) in perutninskem mesu (112 %). Skoraj povsem smo samooskrbni pri pridelavi jajc (97 %).Čeprav slovimo kot tradicionalna čebelarska družba z dolgo tradicijo, pa je samooskrba z medom le 15-odstotna.
Koruze je dovolj, sadja in zelenjave ne
Koruza je ena redkih izjem, saj je pridelamo za 11 odstotkov več, kot je potrebujemo sami. Stopnja samooskrbe s pšenico se je leta 2021 zvišala na 58 %, na splošno pa smo pri žitih pod ravnjo domače porabe s 85-odstotno pokritostjo.
Na dnu lestvice samooskrbe je pridelava zelenjave (sami zadostimo 31 % potreb), sami pridelamo okoli 63 % potrebnega krompirja. Stopnja samooskrbe s sadjem je vsega 14 % in je opazno pod povprečjem zadnjih pet let.
S tem je Slovenija dejansko neto uvoznica hrane. »Enotnost evropskega trga nam zagotavlja nemoteno preskrbo tudi s tistimi prehranskimi proizvodi, ki jih v Sloveniji ne pridelamo dovolj. Na drugi strani pa je slovenska živilskopredelovalna industrija vse bolj izvozno usmerjena in zunaj meja Republike Slovenije proda več kot 30 % svoje proizvodnje,« so povedali na ministrstvu za kmetijstvo.
Ne moremo biti samooskrbni
Slovenija v celoti niti ne more biti samooskrbna, kar velja tudi za pretežni del preostalih držav Evropske unije. To nam onemogočajo naravne danosti, lahko pa naredimo korak naprej z izboljšanim tehnološkim razvojem, znanjem, inovacijami.
»Nekaterih proizvodov sploh ne moremo pridelovati in smo jih zato prisiljeni uvažati, na primer banane, agrume. Za povečanje samooskrbe v Sloveniji je ključno, da vsaj ohranimo obseg kmetijskih zemljišč, čeprav lahko po občinah vidimo, kako se na rodovitni zemlji gradijo logistični centri ali industrijske cone. Brez spodbujanja naložb za večjo učinkovitost kmetijstva ne bo šlo, sem sodijo tudi preventivni ukrepi v primeru slabših vremenskih razmer, reja živali pa mora postati bolj trajnostna. Narava namreč lahko ponudi veliko, če ji le prisluhnemo.«