Vlada je sprejela nacionalno strategijo za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda, ki določa, da bo Slovenija najpozneje leta 2033 prenehala z rabo premoga za proizvodnjo električne energije. V nevladnih organizacijah bi si sicer želeli, da bi bil izstop narejen že leta 2030. Za večji del Šaleške doline pa bi bila primerna letnica okoli leta 2054. Da zelena transformacija pred Termoelektrarno Šoštanj in Premogovnik Velenje postavlja zahtevno in odgovorno nalogo, ki so jo sicer že začeli izvajati, so se odzvali v Teš in Premogovniku. Vendar to seveda ne bo dovolj. Na to in še na marsikaj drugega opozarja tudi sindikat SDRES v svojem pismu javnosti.
Strategija brez konkretnih predlogov? Koliko knapov bo po izhodu iz premoga odšlo in kam bodo odšli?
Z zaskrbljenostjo spremljamo sprejetje strategije zaprtja Premogovnika Velenje. Po letih negotovosti in zavajanj glede izhoda iz premogovništva leta 2054 je sedaj letnica postavljena na 2033 z možnostjo zamika. Skrbi predvsem to, da gre za popolnoma politično odločitev, iz katere smo bili knapi v celoti izključeni.
Z zakonom, ki bo pravna podlaga za zaprtje premogovnika, zamujamo že najmanj pet let. Ob tem spomnimo, da smo v SDRES že leta 2018 podali stavkovno zahtevo glede vključevanja zaposlenih v izhodne strategije. Na žalost pa smo tudi ob podpori sindikata SPESS-PV, ki je tedaj trdil, da to ni predmet pogajanj med delodajalcem in zaposlenimi, sedaj zaposleni prepuščeni na milost in nemilost političnim ter ostalim interesom. Izjava vodstva podjetja po sprejetju strategije pa naše nezadovoljstvo samo še poglablja, saj lepe, a prazne besede o izkoriščanju znanj in novih možnostih skozi investicije s pomočjo evropskih sredstev ne morejo nuditi optimizma glede naše negotove prihodnosti. Dodatno naš dvom v rešitve krepi tudi dejstvo, da poslovodstvo še danes ne zmore zagotoviti ustreznih delovnih mest za invalide.
Prav neverjetno je, da ob vseh napovedanih investicijah, izkoriščanju znanj in napovedih o delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo v zadnjem letu nismo slišali NITI za en projekt, v katerega bi se knapi lahko prezaposlili in ustvarjali dodano vrednost s svojimi znanji. Izkoriščanje sončnih celic je edini konkretno omenjen projekt, a vsakomur je lahko jasno, da je to rešitev za zelo skromen delež zaposlenih v PV, razen če verjamemo, da bo eno sončno celico vzdrževalo 20 ljudi, v treh izmenah in s pokritim obveznim dodatnim poklicnim zavarovanjem. Prav tako so pesek v oči zapiralna dela, saj jih bo opravljala le peščica zaposlenih na PV.
Nepremišljena in nestrokovna odločitev
Vlada je samostojno sprejela politično odločitev, da se v Sloveniji premog preneha odkopavati čez slabih 11 let, hkrati pa ni ponudila nobene rešitve, kakšna dela bodo zaposleni opravljali po letu 2033, kako bo Slovenija poskrbela za izpad premoga oziroma s čim bo nadomestila 1/3 proizvedene električne energije ter kako se bo nadomestil izpad toplotne energije za gospodinjstva, zavode in gospodarstvo Šaleške doline, ki sedaj skoraj 100 % temelji na premogu.
Skratka, nestrokovno in nepremišljeno. Dejstva kažejo, da se bodo zgodbe korupcijskih afer, kot so bile pri izgradnji TEŠ 6, nadaljevale tudi pri zapiranju Premogovnika Velenje ter prestrukturiranju TEŠ in šaleške regije. Posamezniki bodo napolnili žepe in nikoli ne bodo odgovarjali, zaposleni in prebivalci Šaleške doline ter Slovenije se bodo morali znajti sami, poleg tega pa bomo morali preko položnic te kraje pokriti iz lastnih žepov.
Dejstvo je, da se je prestrukturiranje v Premogovniku Velenje že pričelo. Dnevno odkopavamo tone premoga, naše plače pa po dogovoru med SPESS-PV in poslovodstvom ostajajo zamrznjene. Premogovnik že nekaj let zaradi prodajanja premoga pod realno ceno posluje na robu zmogljivosti. Varčevanje pri našem delu smo občutili tudi skozi celotno epidemijo, saj smo nenehno delali, a covid dodatke videli le na televiziji. Ob tem, da je bila zaradi epidemije tudi odsotnost zaposlenih približno 20-odstotna, to v praksi pomeni, da so vsi ostali knapi dosegali normo na račun nadurnega dela. Še najbolj pa varčevanje občutijo delovni invalidi, ki se jim – v nasprotju s kolektivno pogodbo – v praksi ponudi nižje plačana delovna mesta.
Zaradi vsega navedenega smo v SDRES razočarani nad strategijo in pozivamo k sooblikovanju strategij. Knapi najbolje poznamo naše delovne pogoje, delovne razmere in znanja. Ker gre za našo prihodnost, pa smo sposobni ponuditi tudi precej več od »delovnih mest skozi investicije z visoko dodano vrednostjo«, saj vemo, na katera delovna mesta sodimo!
Srečno! IO SDRES,
zanj Asmir Bećarević