Letošnji april bodo zaznamovali velikonočni prazniki. S tem tudi butare – krščanski simbol cvetne nedelje, letos je to 2. aprila, in prihajajočih velikonočnih praznikov ter nepogrešljiv element naše kulturne dediščine.
Butara – v snop povezano spomladansko zelenje – naj bi že od nekdaj nosila številne zaščitne moči. Te so bile še v predkrščanskem času po ljudskem verovanju pomembno varovalo domače hiše, živine in pridelkov. Ljudje še danes ponekod proti hudi nevihti in točo uporabljajo les blagoslovljene cvetnonedeljske butare, ki jo sicer poznamo pod različnimi imeni: butara, butarica, presnec, pegelj, beganica, prajtelj, žegen, potica, pušelj, drenek in snop. Tudi vrsta zelenja in šibja v butari se po pokrajinah nekoliko spreminja, v osnovi pa jo sestavljajo leska, bršljan, brin, dren, tudi oljka. Butara je lahko okrašena, navadno s pomarančami ali jabolki, ponekod pa tudi s prestami, papirnatimi trakovi in cvetjem.
Butara se je hranila celo leto. Njen les se je po kosih zakuril (v peči) in tako pripravljen preprečil najhujše. Ena od domačink v bližini Kavčnikove domačije v Zavodnju se še spominja, da je njena mama ob bližajočem se neurju in toči prižgala konec lesa žegnane butare. To je ponovila trikrat. Hkrati je v Zavodnju zvonilo v cerkvi; nevihta je tako prizanesla, toča, ki ji je sledila, pa ni bila tako huda.