Pred nedavnim je Planinska zveza Slovenije na svečanosti podelila priznanja svojim zavzetim prostovoljcem. Med dobitniki spominske plakete, ki jih ta podeljuje ob življenjskih jubilejih najzaslužnejšim članom za njihovo dolgoletno zvesto in izjemno uspešno delo, sta bila tudi člana Planinskega društva Šmartno ob Paki Danilo in Zdenka Verzelak. Danilo je prejel priznanje ob 65-letnici za dolgoletno članstvo v upravnem odboru, za organizacijo društvenih izletov in za nekajletno vodenje planinskega krožka na osnovni šoli, Zdenka pa ob 70-letnici za pobudo o ustanovitvi novega planinskega društva. Bila je njegova prva predsednica, za vodenje planinskega krožka v šoli in za pridobivanje dokumentacije za Martinovo pot.
Prenašanje ljubezni do hribov in narave na mlajše
Zadovoljstvo ob prejetem priznanju se jima je na srečanju zrcalilo na obrazu, ker jih zveza ne podeljuje kar tako, smo izvedeli. Do njega vodi kar nekaj »zavitih stopnic« in tudi vsi predlogi društev zanj vrha ne dosežejo. Presenečenje ali pričakovano? »Priznanje nama veliko pomeni, še več pa dejstvo, da so člani šmarškega planinskega društva prepoznali najin trud in naju za spominsko plaketo predlagali, na zvezi pa prav tako na osnovi opravljenega dela predlog potrdili. V sekciji, nato v samostojnem društvu, delam od leta 1975, od leta 1993 imam tudi licenco za planinskega vodnika,« je povedal Danilo.
Zakaj sta se odločila, da bo njuno življenje bogatilo planinarjenje? Po Zdenkinem mnenju so najprej »vlekli« zgledi v družini, nato delo v planinskem krožku, pa sprejemanje nalog ter odgovornosti v društvu. »Bila sem zadnja predsednica planinske sekcije, ki je delovala pod okriljem Planinskega društva Velenje in nato prva predsednica samostojnega planinskega društva Šmartno ob Paki,« je pojasnila. Danilo pa je razloge za planinarjenje pripisal želji po druženju in prenašanju ljubezni do hribov in narave na mlajše. Obema je dejavnost pomenila veliko: sprostitev po službi, druženje prijetnega s koristnim z družinskimi člani; na pohodih v okviru društva pa odgovornost hkrati z veseljem in srečo, ko so brez nevšečnosti premagali takšne in drugačne vzpetine. Še danes jima veliko pomeni, saj »če se nekomu predaš, kot sem se jaz, ti ostane za celo življenje v srcu,« doda Zdenka.
Jima pa »emšo«, povesta z nasmehom, ne prizanaša. Zdravje Zdenki ne dopušča, da bi še osvajala vrhove, Danilo pa: »Pet, šest ur hoje na lažjih turah še gre, lestve pa me več ne vlečejo.« Obema je med turami, ki sta jih »oddelala«, najljubša oziroma po Danilovih besedah zakon, Ojstrica.
Vse ima svoje meje
Tako pravita sogovornika, ko beseda nanese o tem, kako je bilo planinstvo priljubljeno in organizirano, ko sta začenjala na tej poti sama in kako danes. Kot sta ugotavljala, je bilo takrat bolj v ospredju sindikalno planinarjenje, ki je bilo kar večkrat tudi neodgovorno, ker ni bilo določil, kako naj bi obiski gora izgledali. Po letu 1990 pa je zveza namenila več pozornosti izobraževanju planinskih vodnikov, kar je bilo nujno, tudi planinski kodeks je ugledal luč sveta.
»Predvsem zaradi korone se danes v hribe vse bolj podajajo posamezniki oziroma manjše skupine. Nič ni zaradi tega kaj narobe, če bi se poučili o varnosti v gorah, se podali na pot z vodnikom. Tako pa – sploh mladi – radi na Facebooku objavijo fotografije, ki jih drugi komentirajo: au, to pa gremo, in težave za gorske reševalce so tu. Na »pamet« in gledanje na »Google« namesto na planinske aplikacije ob obisku gora ne gre. Mladim je danes izziv plezanje. Za to moraš imeti izkušnje, znanje, ni dovolj, da znaš navezati dva, tri vozle, kupiti potrebno opremo, pa gremo. Vse ima svoje meje, tudi narava jih ima, z neupoštevanjem pravil in zakonitosti jo obremenjujemo,« je razmišljal Danilo.
Skrb za podmladek je težava, s katero se srečujejo v mnogih planinskih društvih. »Ko sem vodila takšen krožek na šoli, sem bila sama zelo aktivna, otroci so mi sledili. Ni nam bilo težko organizirati pohodov ob sobotah, nedeljah. Znali smo izkoristiti druženja in otroke marsikaj skozi igro naučiti. Skupaj z mentoricama Metko in Andrejo smo imeli v krožku tudi do 150 otrok, danes jih je 30, 35, pa še ti so tako-tako. Otroke je treba znati motivirati. Motivacija se začne v družini in nadaljuje v šoli,« menita.
Ob vstopu v novo leto želita sebi in vsem drugim zdravja, zadovoljstvo ter lepo druženje na poteh na vršace. »Saj vemo: izlet se začne in naj se za vse tudi konča doma,« sta sklenila Zdenka in Danilo Verzelak.