Začetek oktobra prinese ob mednarodnem dnevu starejših večjo pozornost temu delu populacije – tako s prireditvami, dogodki kot razpravami o položaju starejših v družbi, odnosu do njih in vlogi v skupnosti. Aktualnim tematikam, ki zanimajo starejše, so bili letos posvečeni tudi 4. Dnevi medgeneracijskega sožitja, ki jih je organizirala Šaleška pokrajinska zveza društev upokojencev Velenje. Na okrogli mizi je o potrebah starejših govorila Andreja Štefan Bukovič, direktorica DEOS Centra starejših Zimzelen v Topolšici, ki smo jo povabili na pogovor.
Kakšni so pri nas standardi v domovih za starejše?
V Sloveniji so bivalni standardi in standardi oskrbe in nege na zelo visokem nivoju, tudi v primerjavi z ostalimi evropskimi državami. Bivalni standard pomeni, da starejši domovi prehajajo iz večposteljnih sob v eno- in dvoposteljne sobe. Tudi sicer so se domovi v zadnjih dvajsetih letih močno preoblikovali iz bolnišničnega modela v koncept domov četrte generacije. To pomeni, da so oblikovane gospodinjske enote, njihov namen pa je, da bi se stanovalci počutili čim bolje, da sprejmejo novo socialno okolje, pridobijo nove prijatelje, srečajo stare, se vključujejo – tisti, ki zmorejo – v dnevne aktivnosti. To je pri pospravljanju, dekoriranju prostorov, sušenju zelišč za čaje, peki peciva … Domovi ponujamo veliko aktivnosti – tudi kulturni program, skrb za fizično aktivnost, dnevno telovadbo. Drugačen standard, ki ga imajo slovenski domovi za razliko od domov v Avstriji, Nemčiji, Švici in še kje drugje, je tudi ta, da sta priznana fizioterapevt in delovni terapevt. To je zelo pomembno in dodana vrednost, kakovost za bivanje stanovalcev.«
Mnogi so prepričani, da dom ni zanje, ker si ga ne morejo »privoščiti«, ga plačati?
»Pri nas je sistem socialnega varstva relativno dobro urejen. Oseba, ki nima lastnih prihodkov ali ima zelo nizko pokojnino, si lahko izbere kateri koli dom v Sloveniji, kjer želi biti nastanjena. Če nima otrok, ki bi doplačali razliko od pokojnine do polne cene oskrbe, prevzame ta finančni del občina njenega stalnega bivališča. Torej ne gre za to, da v dom ne moreš priti zaradi nezmožnosti plačevanja oskrbe, ampak ker obstajajo zaveze pri posamezniku, v družini – v dom nikoli. Morda je to tista stvar, da uporabniki, ki na koncu vendarle morajo priti v dom, ker doma več ne morejo biti, ker so v svoji varnosti ogroženi, potrebujejo precej časa, da dom sprejmejo, se prilagodijo. Redki tega nikoli ne morejo sprejeti, so žalostni, razočarani, žalujejo za časom, ki je bil nekoč, ne časom, ki je bil malo nazaj. Dobro je, da kdaj plavamo proti toku, včasih pa tudi s tokom. Naš način življenja se spreminja. Če so pred 40, 50 leti bile večje družine, znotraj katere so lahko poskrbeli tudi za starejše člane, je danes to težje. Otroci gredo, se odselijo, so sicer pripravljeni poskrbeti za svoje starše, časovno pa zaradi služb, načina življenja, tega ne zmorejo.«
Celoten pogovor najdete v tedniku Naš čas št. 40/22, ki je izšel 6. oktobra 2022.