Na pogovor smo povabili Lada Ambrožiča, ki je pred kratkim izdal knjigo Spotikanja, kjer brez dlake na jeziku spregovori o razburljivem obdobju svojega delovnega življenja
Lado Ambrožič je svojo novinarsko pot pričel na radiu. Mislil je, da bo tam dočakal tudi upokojitev, v športnem uredništvu, a je kasneje kot avtor portretov in reportaž ter kot komentator in voditelj delo nadaljeval na televiziji. Poznan je bil tudi po oddajah s področja energetike, večkrat je obiskal velenjske rudarje pa tudi mrtvo cono Černobil. Proti koncu kariere je našel čas tudi za magistrski študij novejše zgodovine na Filozofski fakulteti. V Velenje prihaja dokaj redno, saj je žena Melita Velenjčanka. Po koncu televizijske kariere kot odgovorni urednik, novinar, voditelj ter varuh pravic gledalcev in gledalk je Lado Ambrožič začutil, da mora nekaj spominov iz najbolj aktivnega časa življenja zbrati in zapisati. Nastala so Spotikanja, zgodbe njegove novinarske in uredniške poti, kjer je brez dlake na jeziku spregovoril o razburljivem obdobju svojega delovnega življenja.
Veljali ste za kritičnega izpraševalca, ki gostov ni božal, tudi za najbolj načitanega voditelja. Vaš nasmeh je bil nevaren. Kako se spominjate tistih časov?
»Ta moj nasmeh je omenjala Bernarda Jeklin, in moram reči, da je kar zadela. Na vsak intervju sem se pripravil, vsako stvar sem resno vzel in se ji posvetil. Vsak intervju je bil zame kot neke vrste izpit. S Tarasom Kermaunerjem sem se, preden je pristal na intervju, pogovarjal leto dni, saj je izdal okrog dvesto knjig. Sto sem jih prebral, bil je navdušen. Gre za resne in odgovorne stvari. Bil sem kritičen spraševalec, ampak nikoli žaljiv. Ne glede na to, kaj so mi očitali zaradi številnih vprašanj, ki sem jih postavljal. Tudi predsedniku vlade Janezu Drnovšku o problemih tistega časa. Po letu 1990 se je pokazalo, da naši politiki niso bili vajeni resnih in kritičnih vprašanj. Niso radi nastopali, kar je bil problem. Danes je drugače.«
V knjigi govorite tudi o tem, da politika na nacionalni televiziji nima kaj iskati in da novinarji ne morejo sami izbirati voditeljev, a se dogaja ravno to. Kaj menite o predalčkanju novinarjev?
»Politika na televiziji res nima kaj iskati. Bila so leta, ko nekaterim politikom nisem pustil blizu, in to so mi zelo zamerili, ampak je bilo nujno. Oblastniki si mislijo, da imajo avtomatično pravico, da pridejo in razlagajo stvari. Pa ni tako. Imeti morajo razlog za predstavitev. Spomnim se, da so me krščanski demokrati ustavili na cesti in okrcali, da nič ne govorimo o njih. Razlog mora biti. Res je tudi, da so nekateri politiki želeli izbirati voditelje. To je poskušal predsednik Milan Kučan, to poskuša tudi Janez Janša itd. Urednik mora biti tudi tisti, ki določa, kdo se bo z gosti pogovarjal. To je bilo možno pred letom 1990.«
Urednik mora biti močna osebnost, ne samo dober novinar, da zmore čez vse čeri in prepreke. Tako je zapisal v spremnem besedilu knjige tudi Ali Žerdin. Kolikokrat se spomnite, da so vas želeli kaznovati?
»Ves čas, pod mizo. Nekajkrat na programskem svetu sem sam ponudil, da se glasuje o mojem delu. Dal sem izdelati analizo, pri kateri se je izkazalo, da so bili pravzaprav tisti, ki so se najbolj jezili, najbolj protežirani. Že v uvodu v knjigo sem zapisal, da so mi ponudili ‘nespodobno povabilo’ – bodi naš, pa ti bo dobro – kar sem kategorično zavrnil. In so delali proti meni.«
Člani nekaterih strank so celo hodili k vašemu očetu oziroma so vas pogosto primerjali z njim. Kako ste gledali na to? Sta se strinjala v vseh pogledih ali sta se tudi razhajala?
»Oče je bil zelo razgledan človek, nisva se preveč razhajala. Hodili so k njemu in me tožarili. On pa je vedno rekel, Lado dela prav, ima jasna stališča. Sva pa zelo podobno gledala na stvari. Moram reči, da se nikoli ni vtikal v moje zadeve. Tudi Lidija Hren me je vprašala, če mi je on svetoval v težkih trenutkih. Ni. Nikoli se ni vtikal v moje delo. Edina stvar, ki jo je rekel, ko so me onemogočali, je bila, da je to, kar delajo, pobalinsko.«
Kako pomemben mejnik so bili za vas Odmevi? Jih še gledate?
»Jih gledam, ampak niso takšni kot nekoč. Čeprav nočem kritizirati. So moj življenjski uspeh, oddaja je prejela sedemnajst viktorjev. To ni kar tako. Je najbolj uspešna oddaja vseh časov na televiziji. Na začetku je bilo veliko poskusov in upiranja. Vendar so tudi novinarji potrebovali izzive. Tretji dnevnik sem zamenjal z Odmevi, ki so bili nekaj odličnega. Prijeli so se prvi dan, če bi jaz bil še vedno tam, pa bi bili drugačni, kot so danes.«
Celoten intervju najdete v Našem času št. 19/22, ki je izšel 12. maja.