Ob 150-letnici rojstva glasbenega pedagoga in skladatelja Frana Koruna Koželjskega smo na pogovor o njegovem delu in zapuščini povabili njegova vnuka Vladimirja in Boruta Koruna.
Velenjčan Fran Korun Koželjski je svoje glasbeno ustvarjanje začel kot samouk. Imel je talent in veselje, kot mlad fant pa je hodil čez Koželj v Laze, kjer se je na domačiji pri Maku učil igrati citre. Tako je dobil svoj vzdevek, mnogo let za tem pa so eno izmed planinskih poti čez Koželj poimenovali Glasbena pot. Nato je na Dunaju opravil vojaški izpit za kapelnika. Kot glasbenik, skladatelj, pevovodja, avtor glasbenih učbenikov, zbiratelj ljudskih pesmi si prizadeval za glasbeno izobraževanje mnogih generacij. Pod njegovim peresom sta nastali prva citrarska in prva violinska šola na Slovenskem (slednja iz leta 1910 je še vedno edina). Šola za kromatično in diatonično harmoniko ter obsežen popis svetovne glasbene zgodovine od kulturnega življenja najstarejših civilizacij vse do modernega časa sta prav tako bila pionirska, žal pa sta ostala le v rokopisu. Skladal je predvsem zborovska dela in kompozicije za citre. Celoten Korunov opus obsega preko 200 del, izšle pa so tri njegove samostojne zbirke. Njegovo glasbeno tradicijo je nadaljeval sin Antonij Korun, ki ga je Fran poučeval klavir. Antonij se je poročil s pianistko in tako sta tudi Franova vnuka Vladimir in Borut odraščala z glasbo, pa tudi z zavedanjem o pomenu dedovega dela. Prvi se je učil klavir, drugi pa violino in tako se je glasbena tradicija družine Korun, v domu katere je pogosto odmevala glasba, nadaljevala.
»Svoj prosti čas je ves žrtvoval za glasbo«
Korun je moral imeti močno razvit tako socialni kot narodnostni čut, razmišljata vnuka. Med rokopisi, ki jih je sin Antonij zaupal v hrambo Narodni in univerzitetni knjižnici, je vnuk Borut našel Franovo pismo Južnoštajerski hranilnici, kjer je služboval. V njem je zaprosil, da bi ob sredah prej zaključil z delom, da bi lahko vodil godbo, v zameno za to pa je ponudil svoj letni dopust. Ne le, da je gojil ljudsko pesem in prek glasbe spodbujal narodno zavest, temveč je v njegovi rojstni hiši delovalo Bralno društvo Zgornje Šaleške doline, pod okriljem katerega so ljudje prebirali literaturo v slovenskem jeziku. »Odzval se je času, prostoru in razmeram, ki so obstajale. Industrializacija je povečala pritisk germanizacije, na katero je odgovoril z glasbo in gojenjem materinščine,« pravi Vlado, Borut pa dodaja, da je v uvodu v svojo šola za violino zapisal, da se je tega dela lotil zato, da bi se lahko Slovenci tega instrumenta učili v maternem jeziku in po slovenskih glasbenih motivih.
Borut in Vlado menita, da njunemu dedu, ki je deloval lokalno, a je njegovo delo pomembno vplivalo na glasbeno izobraževanje in ustvarjanje na Slovenskem, izven domačega prostora ni priznana veljava, ki bi mu upravičeno pripadala. Zato upata, da se bo njegovo izročilo še naprej ohranjalo vsaj v rodnem kraju. Morda tudi v obliki monografije, v kateri bi popisali njegovo zapuščino in zbrali rokopise. Sta pa ponosna in počaščena, da bo v čast njegovemu delu postavljen spomenik. To je za poimenovanjem glasbene šole po njem in ulice na Gorici tretja gesta velenjske občine v zahvalo njegovi prizadevnosti in spomin nanj. V sodelovanju z Muzejem Velenje pa se ohranjajo njegovi inštrumenti in drugi predmeti iz njegovega časa, ki bodo razstavljeni v spominski sobi, to pa bodo uredili v velenjski glasbeni šoli.